• /PublishingImages/iStock_000004419106XSmall.jpg

    Četrta generacija

    24. september 2013 - Peter Uranjek

    Od prve komercialne uvedbe GSM-standarda je preteklo že 18 let, od uvedbe UMTS že 9. Čeprav se slednji še dopolnjuje in trenutno dosega tudi do 50-krat višje hitrosti prenosa, pa ponudniki že gledajo naprej. Uvaja se že nov nabor standardov in predpisov, ki meri povišati hitrosti prenosa krepko čez 100 Mb/s v smeri uporabnika. Pripravlja se nova platforma, namenjen nadaljnji nadgradnji in pomiku mobilne komunikacije od govornih klicev povsem v sfero prenosa podatkov. Gre za t.i. četrta generacija sistema globalne mobilne komunikacije – 4G.

    Kaj predpisuje 4G?

    Generacijski preskok mora po definiciji predstavljati temeljno spremembo v naravi delovanja sistema. Prvi je bil prehod iz analogne v digitalno komunikacijo (iz NMT v GSM), drugi prehod v UMTS (oz. 3G). Zanj je bilo predpisanih kar nekaj sprememb, npr. hitrosti prenosa podatkov nad 200 kb/s, podpora multimedijskim vsebinam (pretočni video in videotelefonija) ipd.

    Predpisi, ki jih je Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU-R) sprejela za International Mobile Telecomunications Advanced (IMT advanced – skupina standardov oz. predpisov za četrto generacijo mobilne komunikacije), predvidevajo naslednje:

    • Hitrost prenosa podatkov proti uporabniku vsaj 100 Mb/s, od uporabnika vsaj 50 Mb/s.
    • Latenca omrežja (ping) manj kot 10 ms.
    • Neopazna predaja med različnimi heterogenimi (tudi lokalnimi WiFi) omrežji.
    • Kompatibilnost s predhodnimi 2G in 3G standardi.
    • Celotno omrežje mora temeljiti na internetnem protokolu IPv6 (All-IP-Network).

    Poleg izjemno visokih hitrosti prenosa novi standard predvideva tudi večjo odzivnost omrežja. Popolnoma se bo tudi opustil govorni del omrežja, saj se bo tudi govor prenašal s paketnim prenosom.

    WiMAX ali LTE?

    V ZDA se trenutno veliko govori in še več piše o smeri, ki jo naj ubere 4G tehnologija. Clearwire (v večinski lasti operaterja Sprint) je postavil zelo obsežno WiMAX omrežje in ga takoj označil za 4G. Še več prahu je dvignil, ko je naznanil, da v ponudbo uvršča HTC-jevo hardversko zver EVO 4G, ki naj bi prenašala podatke z "vratolomno" hitrostjo do 5 Mb/s. (Mobitelovo omrežje ponekod omogoča praktične hitrosti prenosa že nad 10 Mb/s).

    Konkurenčni AT&T je takoj odgovoril z napovedjo lastnega HSPA+ telefona, ki bo prenašal podatke s trikrat višjo hitrostjo. Že pred tem pa so večji operaterji razgrabili koncesije v pripravi na prehod na LTE (in tudi tega označili za 4G).

    Kakšna je torej razlika med obema? WiMAX je bratranec vsem znanih lokalnih brezžičnih omrežij (WLAN) s standardom IEEE 802.16b. Prva izdaja naj bi prenašala podatke s hitrostjo do 10 Mb/s z razdaljami do 10 km (doseg naj bi se povečal tudi do 100 km, seveda z znatnim znižanjem hitrosti). Njegova glavna prednost je, da je na voljo že nekaj let. Slovenski Telekom je recimo WiMAX omrežje gradil že leta 2008 in ga v začetku 2009 opustil. Slabost tehnologije je namreč, da terja izgradnjo povsem novega omrežja.

    LTE (Long Term Evolution) je še vsaj leto in pol do komercialne uvedbe. Sicer ga skandinavska TeliaSonera že testira v Oslu in Stockholmu (in ga tudi imenuje 4G) ampak trenutno se še ni pojavila prava zahteva s strani uporabnikov. Značilnosti standarda so visoka hitrost (zaenkrat okoli 28 Mb/s), ki jo lahko še poveča z uporabo več anten (MIMO – Multiple In, Multiple OUT), boljši izkoristek signala ipd. Za operaterje pa je najpomembnejše dejstvo, da lahko z LTE nadgradijo že obstoječo infrastrukturo. Še vedno je potreben večji poseg v omrežje, vendar pa ni potrebe po izgradnji novega (Razen za nekatere operaterje, predvsem Sprint in Verizon v ZDA, ki uporabljata čezlužno različico UMTS-ja imenovano EV-DO oz. CDMA2000, ki pa ni nadgradljiva v LTE).

    Obe tehnologiji torej predstavljata vmesni člen, nekako 3,9G. WiMAX je že dostopen vendar terja ogromne investicije v izgradnjo omrežja, ki lahko v nekaj letih zastara. LTE je pred pragom in je cenejši, vendar ga v začetni fazi še vedno presega starejši a bolj uveljavljen HSPA+. Strokovna javnost se strinja, da je prihodnost 4G v tehnologiji LTE advanced in tudi operaterji, ki gradijo WiMAX priznavajo, da bodo na koncu tudi sami uvedli LTE.  Seveda pa se pojavljajo tudi težnje po kasnejši združitvi obeh, saj delujeta na enakih temeljnih principih.

    Kaj pa HSPA+

    HSPA+ je končna razvojna stopnja UMTS. Ko bo LTE končno na voljo,  ga bo HSPA+ verjetno še prekašal v hitrosti. Vendar pa se tretja generacija pri njem konča. Z uporabo več anten in boljše kompresije podatkov ga namreč lahko pripeljemo nekje do 168 Mb/s. Uporablja še vedno ločene centrale za govor in podatke, latenca omrežja je veliko višja. LTE (kasneje LTE advanced – prvi »pravi« 4G) se tu šele začne. Zgornja meja hitrosti pri relativno stacionarnih prenosih je že v gigabitnem razredu, govor se bo, tako kot vse ostalo, prenašal kot podatki, omrežje bo omogočalo veliko večjo avtonomijo baznih postaj itd. Vendar pa bodo operaterji odlašali z nadgradnjo v LTE dokler se ne pojavi prava zahteva po takšni hitrosti prenosa, ravno zato ker HSPA+ trenutno odlično teši željo po hitrosti.


    comments powered by Disqus

 Catalog-Item Reuse ‭[1]‬

 Catalog-Item Reuse ‭[3]‬

 Catalog-Item Reuse ‭[2]‬

24. september 2013
1118
24. september 2013
Četrta generacija
Aplikacije