Komu mar za zasebnost? (3. del)

Alenka Selčan 30. marec 2015
/PublishingImages/komu-mar-zasebnost-3-hero.jpg

Zasebnost v dobi nosljive tehnologije in interneta reči

Koliko odgovornosti mora prevzeti uporabnik v dobi nosljive tehnologije in interneta reči, če za svoje sožitje s tehnologijo ne želi plačati z razkritjem vseh zasebnih podatkov? Da vse odgovornosti ne gre preprosto naprtiti na pleča uporabnikov, že postaja jasno tudi proizvajalcem, ki bodo morali poskrbeti ne le za tehnološki razvoj vse pametnejših naprav, temveč predvsem za varno rabo in za zaupanje uporabnika.

Čeprav je razvoj interneta reči in nosljive tehnologije, ki že zavoljo svoje osnovne funkcije žanjejo podatke o uporabniku, neizogiben, je do rešitve, ki bi sistemsko preprečevala zlorabo teh podatkov, še daleč, razprav o tem pa vse več.

Se je zlorabi sploh mogoče izogniti, ko pa oblikovalci tovrstnih zakonov prepogosto žepu skrivajo figo, naperjeno končnemu uporabniku, ki v ponudbi novih tehnoloških dobrin ostaja faustovsko razpet med 'vsem znanjem sveta' in 'prodajo svoje duše'?

 

Le kako bo uspelo post-Snowdenovski industriji še prepričati, da njena vztrajna selitev v naše domove in na naša zapestja, ni le ena od novih grabežljivih lovk velikega brata z neustavljivim apetitom po naši zasebnosti? Da interneta reči ter nosljive tehnologije ne spodbujajo zgolj zavoljo zbiranja in preprodaje naših podatkov, temveč so tu, da nam pomagajo?

Po hekerskem napadu na Sony je v ZDA znova oživela pobuda za sprejem akta CISPA, ki so ga v letih 2011 - 2013 že predlagali, a ga senat zavrnil zavoljo protestov različnih interesnih skupin, ki se zavzemajo proti povečanemu nadzoru vlade.

Predlagan zakon naj bi v imenu ameriške državne varnosti njihovi vladi, tehnološkim podjetjem in proizvajalcem naprav dopuščal izmenjavo vseh na internetu požetih informacij in tako pomagal razkrivati morebitne hekerske napade.

To pa pomeni, da bi na zahtevo ameriške vlade vsa zasebna podjetja (kamor kakopak sodijo tudi naši dobri prijatelji Facebook, Google, YouTube, pa tudi drugi ponudniki nosljive tehnologije in IoT naprav) podala vse informacije o svojih uporabnikih, tudi o tistih, ki živimo onkraj ameriških meja. Uporabniki na pretok svojih podatkov nimajo vpogleda, ne morejo ga odobriti, niti zavrniti. Ne Facebook, ne Google, ne Microsoft takšni politiki ne nasprotujejo.

In ravno tu tiči temeljni problem mobilne in nosljive tehnologije ter interneta reči. Kako zaupati napravam, ki še niso podkrepljene s poenotenimi standardi, ki uporabniku ne dajejo možnosti vpogleda in nadzora nad pretokom svojih podatkov in ki ne zagotavljajo pravice do zasebnosti?

 

Čeprav si nadvse želimo vse očarljivejših biserov nosljive tehnologije in interneta reči, smo postali previdnejši. Res, da ob nalaganju najnovejše aplikacije na svojo pametno napravo marsikdo prezre, da ta terja več zasebnih podatkov, kot jih potrebuje, pa vendar je vse več ozaveščenih uporabnikov, ki se takšni aplikaciji raje odrečejo. Le kaj nam bo potemtakem pametna ura ali nemara nova očala nadgrajene resničnosti, če nam zavoljo lastne varnosti odsvetujejo na primer rabo geo-lokacije?

Le kdo bi hotel biti Janko ali Metka, ko pa že vsi vemo, da se za sladkornimi vrati skriva zlobna čarovnica. Čemu bi nakupovali vso to očarljivo IoT in nosljivo opremo, ko pa vendar vemo, da nevidni palčki, ki kopljejo za našimi podatki, ne delajo vedno zgolj v naš prid.

Prerasli smo otroško dobo pametne tehnologije. Snowdenovo razkritje je bila tista iniciacija, ki nas je zbudila iz pravljičnega sveta internetnih planjav in ki nas je naučila previdneje vstopati vštric s tehnološkim napredkom. A naša previdnost za poln razmah tretje industrijske revolucije ne zadostuje.

Tehnologija sama na sebi ni slaba, kot tudi ni internet reči. Če bi nosljivo tehnologijo na primer uspešno povezali z zdravstvenim sistemom, bi ta lahko marsikomu rešila življenje. Pametna zapestnica, ki zna ažurno beležiti vitalnost telesa, bi zdravniku olajšala diagnosticiranje, saj bi bil njen zajem podatkov povezan z zdravstveno kartoteko taistega uporabnika.

Ravno zato je treba poskrbeti, da bo uporabnik lahko zaupal takšni storitvi. Bleščeče naprave prihodnosti nas ne smejo zaslepiti do te mere, da bi ob njih pozabili na pravico do zasebnosti. Pospešen razvoj je včasih resda prenaporen, da bi sledili vsem zakonskim predlogom in nenazadnje nismo vsi tako dosledni, da bi bili vselej na preži tistim, ki hlastajo za našimi podatki.

(Mimogrede: v Evropi še vedno velja t. i. pravica do pozabe. Uporabnik lahko vloži svojo zahtevo za izbris iz iskalnikov Google in Bing na spletni strani forget.me)

Seveda bomo še naprej kupovali naprave, ki razpirajo svet, o katerem smo nekdaj le sanjali, ne smemo pa dovoliti, da se ob tem udejanijo še nočne more orvelijanskih razsežnosti. Ravno zato ne smemo pozabiti, da nismo le uporabniki, temveč tudi potrošniki in nenazadnje državljani s pravico tako do zasebnosti kot do tehnologije prihodnosti.

Preberi tudi prvi in drugi del kolumne.

Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
30. marec 2015
2447
2. april 2015
Komu mar za zasebnost? (3. del)
Android, BlackBerry OS, iOS, Windows Phone 8