Ob petindvajsetletnici interneta

Alenka Selčan 23. avgust 2016
/PublishingImages/25let-net-kolulm-hero.jpg

Danes je uporabnike Facebooka pozdravila čestitka ob praznovanju petindvajsete obletnice interneta. Pridružujemo se ji tudi mi. Kaj pravzaprav praznujemo? 23. avgusta je dan, ko se je projekt, ki so ga razvijali v Cernovih laboratoriji v Švici med letoma 1989 in 1999, odprl svetu. Prvi surferji so ta dan zajezdili valove svetovnega spleta, ki se skrivajo pod danes tako samoumevno kratico WWW (World Wide Web).

Seveda ste ob tej Facebookovski novici dobili deja-vu, občutek, da se je ta dan že praznovalo, ne le 1. avgusta, pač pa tudi 6. avgusta, 13. maja, odvisno pač, na kateri vir neskončnih in raznolikih internetnih informacij se zanesemo. A pustimo podrobnosti in brez zadržka še enkrat nazdravimo angleškemu znanstveniku Timu Berners-Leeju ter se mu zahvalimo za kodo, ki nas je povezala v medmrežje.

Nova paradigma, ki nas je povezala v micelij svetovne dimenzije, nas je spremenila, preobrazila v bitja neskončnih povezav, informacij in hitrih rešitev. Prej linearne premice so se prav zaradi interneta začele kriviti drugače in kar na lepem smo se znašli v času eksponetnih krivulj in vse pametnejše tehnologije, ki se širi tako hitro, da jo še na naših straneh komajda dohajamo.

Danes ne govorimo več le o internetu, staremu znancu, ki je botroval marsikateri spletni romanci in zavoljo katerega so mačke znova osvojile svet. Tu je namreč že internet reči, internet vsega, ki nas v težnji po popolni povezavi na nek način vse bolj osvobaja od popolne povezave, saj se že celo stvari menijo neodvisno od nas in na osnovi naših navad opravljajo naloge, za katere ne potrebujejo več nenehnih ukazov.

O čudesih interneta govori tudi težko pričakovani Herzegov dokumentarni film Lo and Behold, ki so ga 19. avgusta premierno predvajali na filmskem festivalu Sundance. Filmofilom Wernerja Herzoga Stipetića najbrž ni treba posebej predstavljati, vseeno pa naj omenimo, da gre za režiserja, ki se je na zemljevid sedme umetnosti umestil s filmi epskih razsežnosti že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (npr. Aguirre, srd božji in Fitzcarraldo), v tem tisočletju pa ga poznamo predvsem po izvrstnih dokumentarcih, s katerimi je sicer začel že v poznih šestdesetih. Herzog s svojo naracijo, ovito v mehko angleščino z nemškim naglasom, popelje gledalce v intimno opazovanje raznoraznih pojavov, pa naj gre za življenje na Antarktiki (Srečanja na koncu sveta), za nenavadne posameznike, ki so zavoljo svoje fascinacije izgubili življenje (White Diamond, Grizzly Man), ali pa za osupljive ostanke prazgodovine, ki jih Herzog predstavi v novi luči (Cave of forgotten dreams).

 

Film Lo and behold nosi podnaslov sanjarjenje o povezanem svetu. Da gre za sanjarjenje, se zazdi tudi, ko si skušamo film ogledati na slovenskih tleh. Četudi na spletni strani filma najdemo številne povezave, ki ogled filma ne le omogočajo zgolj na filmskih festivalih, pač pa tudi, kot se času in temi filma spodobi, on-line, nas klik na te povezave opozori, da si filma v naši državi ni mogoče ogledati. No, toliko o svetovni povezanosti.

Resda internet omogoča svet brez meja in neskončnih povezav, a ker prav vse tehnologije senčita pohlep in politika, tudi internet ni izjema. Navkljub možnostim in rešitvam, ki jih prinaša tehnologija, svet tako še vedno ostaja majhen, poln nezadovoljstva in razdeljen na tiste, ki si lahko privoščijo karkoli in na tiste, ki naj potrpežljivo čakajo na neko drugo, boljše življenje. No, če smo zvesti piratskim načelom ranega interneta, si bomo film slejkoprej prisvojili tako ali drugače, a le če ne bodo prav ob petindvajseti obletnici odprtomrežja potonila zadnja piratska oporišča s torrenti.

Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
23. avgust 2016
3130
23. avgust 2016
Ob petindvajsetletnici interneta