Animoji: prva tožba, kratka zgodovina prepoznavanja obrazov in še kaj

Alenka Selčan 26. oktober 2017
/PublishingImages/apple-emoji-hero.jpg

Besede, besede

Minili sta komaj dve leti, odkar smo se spraševali, kako posloveniti besedo emoji. Letošnja jesen je skupaj z iPhonom X, ki bo na Telekomovih policah od novembra dalje, prinesla novo, animirano različico teh ljubkih sličic. Apple jih je ob predstavitvi svojega novega paradnega konja poimenoval animojiji.

Pred kratkim se je izkazalo, da je to nekoliko predrzna poteza, saj je tu že tožba japonskega podjetja Emonster, ki je že leta 2014 ustvarilo aplikacijo za iOS z istim imenom in celo s svojo blagovno znamko. Applu to očitno ni mar, čeprav se Emonsterjevi Animojiji™ že nekaj let prodajajo v trgovini iTunes. Videti je, da je ime vredno greha, zato je Apple septembra oddal vlogo, ki naj bi opravila z Emonsterjem, ti pa se seveda ne bodo vdali brez boja in bodo po vsej verjetnosti na ta račun zaslužili kar nekaj cekinov. Pa naj še kdo reče, da so besede poceni. (No, ker se tehtnica pravice še ni nagnila na nobeno stran, bom do razrešitve nadaljevala kar po Applovo.)

Če so Emonsterjevi Animojiji™ zgolj preprosto animirani emojiji, tega ne moremo trditi za Applove, saj tu ne gre več za zgolj enostavne gife, temveč za izredno odzivne avatarje, ki se zaradi izrednega napredka v senzoriki in prepoznavanju podob vedejo tako kot ponosni lastnik iPhona X. Ta lahko izbira med simpatičnimi liki, kjer najdemo, tako kot pri emojijih, od opice do samoroga, od kakca do vesoljca in še kaj. Izbran lik bo v hipu prevzel lastnikovo mimiko in če ta govori angleško, bo usklajenost njegovega obraza z animojijem bolj prepričljiva od tiste, ki so je vajeni televizijski in filmski gledalci večine evropskih držav, kjer filmov in TV-serij ne podnaslavljajo, temveč jih sinhronizirajo v svoj jezik.

Prelomna tehnologija

Le prepričljivi in prisrčni animojiji pomagajo lastnikom iPhona hitreje premostiti dejstvo, da je njihov obraz postal nekaj drugega, kot je bil doslej. Ne le zato, ker si med klepetom lahko nadenejo poljubno masko in svoja čustva zapakirajo v luštno podobo, ki nemudoma omehča sogovornika. Predvsem zato, ker je obraz postal to, kar so bili nekdaj prstni odtisi - sredstvo identifikacije.

Da je dovršeno prepoznavanje obrazov ena od najbolj prodornih tehnologij letošnjega leta, smo pisali že spomladi, kar nekaj mesecev pred Face ID-jem. Takrat smo med drugim omenjali kitajsko platformo Face++, ki je na Alipayu že pred iPhonom X omogočala mobilno plačevanje z identifikacijo obraza. Tudi Japonci ne zaostajajo v razvoju biometrične tehnologije. NeoFace je produkt podjetja NEC, ki se je že marca pohvalilo s kar 99,2-odstotno uspešnostjo pri prepoznavanju obrazov na videoposnetkih.

Še malo, pa bo naš obraz postal naš edini podpis, naša edina PIN-koda. Zgolj z obrazom bomo dvigovali denar ali plačevali na blagajnah trgovin. Bomo sploh še potrebovali osebne dokumente?

Kratka zgodovina razvoja

Razvoj tehnologije prepoznavanja podob se je začel nekje v sredini prejšnjega desetletja. Ko so na primer snemali Avatar, so imeli igralci na obrazu obarvane točkovne oznake, za sledenje giba s tedanjimi optičnimi sledilci pa so nosili tudi plastične kroglice, kar je pozneje poenostavilo dodajanje računalniške grafike.

 

Ta tehnologija je bila sicer učinkovita, vendar nadvse zamudna in draga, zato je eden od pionirjev te tehnologije, Mark Pauly, soustanovitelj podjetja Faceshift, skupaj s kolegi, ki so zdaj večinoma zaposleni pri Applu, začel razvijati drugačno tehnologijo. Takšno, ki bi nerodne obleke in oznake na obrazih zamenjala za algoritme, ki bi sledili obrazni mimiki s kamero, ki zaznava prostorsko globino. Prav to bi (in je) omogočilo digitalne avatarje, ki lahko sproti izražajo človeški izraz. Čeprav so bile tedaj 3D-kamere že dovolj dobre za uresničitev te zamisli, pa je težava nastopila pri obdelavi zajetih podatkov.

Hao Li, direktor podjetja Vision and Graphics Lab in eden od prvih razvijalcev tovrstnih algoritmov, se je domislil, da bi obraz lahko obravnavali kot geometrijski problem. Z vztrajnostjo in seveda s pomočjo globokega strojnega učenja so z leti ustvarili računalniški model, ki omogoča, da ilustrirani avatar hkrati in popolnoma usklajeno zrcali obrazno mimiko.

Poglejmo si nekaj stopenj razvoja med letoma 2011 in 2016:

 
 
 

Kaj je res in kaj ne?

Hkrati z navdušenjem nad vse bolj dodelano računalniško mimiko se poraja vprašanje, kako bomo vedeli, da je oseba na nekem posnetku res človek, ne pa zgolj maska? Ko uporabljamo animojije, je stvar jasna, a kaj ko tovrstna tehnologija omogoča tudi menjavo enega obraza z drugim. Že lani so razvijalci z vsega sveta večkrat dokazali, da zgolj očem in kameram ne moremo več zaupati. Kako naj vemo, s kom se pogovarjamo v videopogovoru in koga pravzaprav gledamo v pretočnem videu? Kot kaže, podpis z obrazom vendarle ne bo dovolj.

 

Viri: itunes.apple.com, cdn.vox-cdn.com, youtube.com, faceplusplus.com, nec.com.

Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
26. oktober 2017
3708
26. oktober 2017
Animoji: prva tožba, kratka zgodovina prepoznavanja obrazov in še kaj