Oskarji, Ona in ščepec emocionalne inteligence

Alenka Selčan 5. marec 2014
/PublishingImages/her-klic-hero.jpg

Oskarji 2014 so za nami in spektakularni dogodek kakopak še vedno odmeva po medijih. Na Tweeterju je več pozornosti kot zmagovalni filmi požela tokratna voditeljica spektakla Ellen DeGeneres, ki je mimogrede naredila eno odmevnejših promocij za Samsung. Več kot 1.7 milijonov retweetov je bila namreč v slabi uri po objavi deležna skupinska selfie fotografija, ki jo je z Samsung Galaxy Note 3 posnel Bradley Cooper, na njej pa so mu poleg voditeljice družbo delali še Meryl Streep, Kevin Spacey, Brad Pitt, Julia Roberts in še peščica drugih zvezdnikov, da ne naštevam vseh.

 

Trača željna publika je seveda z veseljem pomalicala še češnjo na vrhu hollywoodske rumene smetane, saj je takoj za odmevnim selfijem priracal še en selfie, ki ga je Ellen posnela za odrom, tokrat z iPhonom. In »oh« in »ah« vzklikajo zdaj vsi ameriški online časopisi, ki kot pravi užaljeni patrioti ne morejo sprejeti Samsungove premoči nad Applom in skorajda žalostno je, da mora nekdaj veličastno jabolko tako nedostojanstveno prositi za pozornost v senci Samsungove propagande.

In kaj ima vse to opraviti s filmi, ki so letos prepričali žirijo? Ne kaj dosti. Vsi vemo, da gre le za eno od neizbežnih oteklin Hollywooda, ki nabrekne zlasti v času žetve zlatih kipcev. Roko na srce, pravih filmofilov že dolgo ne slepi hollywoodsko zlato, temveč raje pogledajo, kakšni žarki sijejo na Sundance, še bolj pa zaupajo izboru legendarnih evropskih filmskih nagrad.

O tem, kateri filmi so poželi oskarje, ne bom zgubljala besed, na kratko pa se bom znova ustavila pri filmu Ona. Spike Jonze je po mnogih domiselnih filmih (Biti John Malkovich, Adaptation ...) končno tudi Hollywoodu dokazal, da so njegovi filmi vredni pozornosti, a tudi tokrat ni očaral kot režiser, temveč kot scenarist. A kaj je na tem filmu takega, da je ameriško, z rasizmom obremenjeno publiko, pritegnilo bolj kot na primer scenarij filma 12 let suženj?

Kot vemo, je Ona film o operacijskem sistemu, ki premore več emocionalne inteligence, kot marsikateri partner iz mesa in krvi. Za tiste, ki so jim znanstveno fantastični filmi blizu, zgodba ni nič posebnega. Prijetna, zabavna, lepo spletena, a pričakovana. Že res, da si je po ogledu filma marsikdo zaželel pametne naprave, ki bi mu krajšala čas s seksi glasom Scarlett Johanson (no, ženske uporabnice bi z glasom morda bolj prepričal Vin Diesel), pa vendar smo podobne filme s čustveno umetno inteligenco gledali že pred dekadami.

Leta 1984 je na primer film Električne sanje navduševal vse, ki smo takrat le sanjali o tem, kako kul bi bilo doma imeti svoj lasten PC. Nihče ni vedel, kaj to točno pomeni in marsikdo si je po tem filmu predstavljal, da bo čista zmaga, če bo njegov računalnik znal igrati kaj več od kače, imel pa bo, kakopak, emocionalno inteligenco. V Električnih sanjah arhitekt Miles Hardling (ki mimogrede tudi po imidžu malce spominja na Theodora iz filma Ona), ki nima pojma o računalništvu, kupi svoj prvi PC. Ta seveda presega vse zmožnosti tedanjih računalnikov, med drugim premore tudi okoljsko inteligenco, ki bi mu jo zavidala marsikatera današnja pametna hiša, saj zna upravljati z vsemi gospodinjskimi aparati. Po tem, ko ga junak ob neverjetnem prenosu vseh podatkov iz službenega računalnika zalije s šampanjcem, se PC prelevi v Edgarja, umetno inteligenco z neverjetnim občutkom za glasbo, ki se ravno zato zaljubi v ljubko čelistko, sosedo, ki postane Milesovo dekle. Edgar zato postane ljubosumen in zgodba se za Edgarja konča tragično.

 

Da, v 80-tih smo še verjeli, da je ljubezen med dvema človekoma močnejša od ljubezni, ki jo gojimo do naših osebnih naprav. Miles nima nobenih težav uničiti super, še danes zavidanja vreden PC, ki se vmešava v njegovo ljubezensko zgodbo. A v novem tisočletju se situacija obrača. Zavoljo tehnologije postajamo socialni in emocionalni invalidi, ki svoje srce lažje kot človeku razkrijemo napravi. Nasprotno kot v osemdesetih verjamemo, da nas ta ne bo poškodovala. Čeprav vemo, da s tem, ko zaupamo napravi, zaupamo pravzaprav najmanj desetim agencijam, ki nelegalno vohljajo za našimi navadami, je v pametnih napravah nekaj tako domačega, da se z njimi lažje pogovarjamo kot s sočlovekom.

In prav tu nam Ona postavi zrcalo. Četudi ne vemo, kakšna čustva bo premogla umetna inteligenca čez dve dekadi, ko naj bi že imeli podobne operacijske sisteme, pogledujemo za takšno AI kot princeska, ki čaka na svojega princa na belem konju. Vemo sicer, da bo konj bel, a o tem, kakšen bo princ, pa lahko le ugibamo.

Ona navdušuje z dizajnom, hologramskimi projekcijami, inteligenco in humorjem operacijskega sistema, o katerem sanjarimo vsi ljubitelji pametnih naprav. A privlačnost iluzije, ki jo prinaša Samantha kot vizija prihodnosti, je strašljivejša, kot jo nemara prikazuje mehkobno rožnato obarvan film. Si res želimo časov, ko bo naš idealen, a tudi edini možen zmenek le z nekom, ki ni človek, temveč inteligenca s popolnoma drugačno naravo od človeške?

Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
5. marec 2014
1981
13. marec 2014
Oskarji, Ona in ščepec emocionalne inteligence
Android, iOS, Windows Phone 8