Porazdeljenost zaupanja

Alenka Selčan 16. februar 2018
/PublishingImages/zaupanje-teh-feb2018-hero.jpg

O tem, da se danes, v dobi postresnice, bolj kot prej sprašujemo, komu zaupati, smo pisali že pred začetkom letošnjega CES-a. O aktualnosti vprašanja, ki vse bolj pesti tudi najmogočnejše zvezde tehnološkega neba, priča tudi ena od morda manj izpostavljenih razprav letošnjega gospodarskega foruma v Davosu In technology we trust? (Posnetek si lahko ogledate tule.)

Voditelj pogovora Andrew R. Sorkin, kolumnist New York Timesa, je občinstvo in tudi svoje goste že na začetku pozval k čim širšemu razmišljanju, ne le o zasebnosti in varnosti, temveč tudi o odgovornosti tehnoloških podjetij. Kot pravi Marc R. Benioff, bodo morala ta spoznati, da je najpomembnejši uspeh prav zaupanje uporabnikov, šele nato gospodarska rast. To je na svoji koži dodobra spoznal tudi Uber, ki še vedno okreva po vrsti incidentov, ki so privedli do množičnega nezaupanja v dobronamernost in kakovost njegovih storitev. Incidenti na socialnih omrežjih vse bolj nakazujejo, da bo morala teža odgovornosti z uporabnikov preiti na lastnike platform, saj bodo ti le tako lahko ohranili zaupanje množic.

Uporabniki novih tehnologij se vse bolj zavedamo, da prevečkrat zamižimo na oko, ko v zameno za brezplačno storitev izgubljamo zasebnost. Zavedamo se, da socialni mediji omogočajo širjenje lažnih novic. Zavedamo se, da so informacije, ki jih objavljamo o sebi, svojem domu ali družini izpostavljene možnosti zlorabe. A za zdaj vseeno še vedno uporabljamo nove tehnologije, sodelujemo, se povezujemo, delimo svoja življenja. Živimo v koraku s časom in upamo, da je s tem vse v redu.

 

Rachel Botsman, avtorica knjige Who can you trust?, ki nosi podnaslov Kako nas je tehnologija povezala in kako nas lahko razdvoji, razmišlja o „dobi porazdeljenega zaupanja“. Z razvojem tehnologije se močno, čeprav komajda opazno preobračajo silnice, ki preusmerjajo naše zaupanje, s tem pa preobražajo naše navade, odnose in načine bivanja. Nove tehnologije preoblikujejo pravila človeških odnosov. Po eni strani izgubljamo vero v institucije in voditelje, hkrati pa zaupamo popolnim neznancem, kupujemo na temni strani spleta in zaupljivo kramljamo z roboti neznanega porekla.

Platforme množičnega financiranja, ki jim danes zaupamo precej manj kot nekdaj, so vzpostavile duh solidarnosti, ki se je razširil na druge oblike sodelovanja. V želji po zaslužku ali ugodnejših storitvah uporabljamo AirBnB, EatWith, Prevoz in druge platforme, ki so nas naučile zaupati neznancem. Brez pomisleka jih vabimo v svoje avte, vikende in stanovanja. Zanašamo se na število zvezdic, ki so jim jih dodelili drugi, in upamo, da bodo z nami in našim imetjem ravnali spoštljivo. Z zaupanjem smo okrepili skupnosti onkraj svojih fizičnih znanstev.

Facebook se rad pohvali, da je namenjen prav krepitvi skupnosti. Je mreža skupin tistih, ki delijo skupno mnenje. Čeprav to morda ne premore kančka resnice, je vezivo skupine prav (ne)zaupanje v tradicionalne metode, vrednote, avtoritete ali centre moči. Lažje kot kadarkoli prej je najti somišljenike, ki na primer menijo, da je Zemlja ploščata, da zdravila škodijo ali da „to“ ni prava umetnost. Čeprav se ljudje v FB-skupini med sabo ne poznajo, si zaupajo bolj, kot zaupajo zdravnikom, znanstvenikom ali akademikom. Ni več pomembno, kakšna je resnica. Moč je v zaupanju. (Ne)zaupanje je ključno tudi za tehnologijo veriženja podatkovnih blokov. Čeprav je ta tehnologija vzniknila na temni strani spleta, ji danes zaupa vse več ljudi. Blockchain vrača (za)upanje vsem, ki so ga izgubili; do starih birokratskih struktur, centraliziranih bank, finančnih institucij in drugih tradicionalnih vzvodov moči, ki za četrto industrijsko revolucijo niso več primerni. Četudi se za marsikatero kriptovaluto skrivajo sumljivi projekti, nam ta nova tehnologija omogoča odločitev, ali naj ji zaupamo ali ne, ali jo bomo kupili ali ne. Prav tu pa je njena moč. V upanju, da lahko nekaj spremenimo.

Kaj pa nadzor in regulacija? Mar ne bi prav to pripomoglo k rasti zaupanja? Kot so izkusila tudi najmočnejša socialna omrežja, rešitev ni preprosta. Novi mediji, nove oblike delovanja terjajo tudi nove oblike nadzora in regulacije, ki pa se z dvigom nove paradigme še niso oblikovala. Vsaj za zdaj nam ne preostane drugega kot vztrajno prevpraševanje o kakovosti in namembnosti storitev, ki nam jih ponujajo proizvajalci novih tehnologij, ti pa bodo morali delovati tako, da bodo vredni našega zaupanja.

Vir: weforum.org.

Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
16. februar 2018
3879
16. februar 2018
Porazdeljenost zaupanja