(P)ostati neviden (1. del)

Alenka Selčan 23. januar 2018
/PublishingImages/postati-viden-hero.jpg

Rada imam domišljijsko-miselne igrice, ki na primer povprašujejo, katere od slavnih osebnosti (žive ali mrtve) bi povabili na večerjo. Na eno takšnih bi zagotovo povabila pokojnega francoskega filozofa Michela Foucaulta, misleca družbe nadzora, in ga posedla za omizje, pri katerem so še Mark Zuckerberg, Jeff Bezos, Tim Cook, Alphabetovca Brin in Page ter še kdo od tistih, ki jo danes soustvarjajo.

Zanimivo bi bilo slišati, kaj si Foucault misli o ljudeh, ki so pozabili na zasebnost in se povsem prostovoljno, celo z navdušenjem prepuščajo tehnologijam, ki spremljajo gib in misel vsakega posameznika, in ne le tistih, ki so kaznovani in zaprti v strašni Benthamov panoptikon.

Foucault, ki o panoptikonu in družbi nadzora piše v svoji knjigi Nadzor in kaznovanje (1975), je umrl leta 1984, takrat, ko je Apple oglaševal svoj Macintosh zloglasni letnici primerno. A če je tedaj Applov slogan oglasa namigoval, da se ravno zaradi osebnih računalnikov in njim podobne tehnologije svet ne bo sprevrgel v Orwellovo moro, se v orwellovski dobi pametne tehnologije o pravicah do zasebnosti, kamor spada tudi pravica do anonimnosti, skorajda ne govori več.

 

Kot da ne gre za istega proizvajalca, je Apple lani povsem brez zadržkov za odklepanje iPhona X uvedel tehnologijo prepoznavanja obrazov. Pred kratkim smo lahko brali novico, kako uspešno to tehnologijo uporabljajo Kitajci, ki so porabili zgolj sedem minut, da so na primer locirali novinarja BBC.

Konec lanskega leta se je Facebook pohvalil, da prepozna fotografije svojih uporabnikov, četudi niso na njej označeni (več o tem tule). Seveda je to zapakiral v prednost za uporabnike, ki odslej lahko sledijo vsem svojim fotografijam (videu za zdaj še ne, a tudi na to ne bo treba dolgo čakati), za katere sploh niso vedeli, da obstajajo. Že res, da uporabnik to funkcijo lahko ugasne, a Facebook vseeno ve za vsak njegov žur ali nespodoben trenutek, ki ga je kadarkoli zajela katerakoli kamera. Teh pa danes ne manjka.

Jasno je, da brez tehnologije prepoznavanja obrazov ne morejo delovati družabni roboti, kot so Buddy in njemu podobni. Če bomo kdaj želeli družbo človeku podobnih robotov, je tehnologija prepoznavanja obrazov nujna. Tudi plačevanje z obrazom, kot ga v sodelovanju z Face ++ uvaja Alipay, bo morda všeč marsikomu s težjo denarnico. Prednosti te tehnologije je najbrž še več. A če bodo nekateri na tem mestu pomislili na lov na zločince, bodo drugi pomislili na šibkost sistema in na možnost napake, ki nedolžnega lahko označi za krivega.

Vsaka raba omogoča zlorabo. Sprememba politične strukture, avtonomno orožje, prepoznavanje obrazov in že je tu mora, ki preseže orwellovsko. Takole so strah pred takšnim scenarijem upodobili v kratkem filmu Slaughterbots:

 

Kaj nam je torej storiti, če nam vse to ni prav nič všeč? Je danes sploh še mogoče ostati neviden? Se sploh še lahko skrijemo?

Več o tem v 2. delu, kjer bomo spoznali nekaj podjetij, ki poskušajo razviti obrambo pred sodobnim panoptikonom.

Vir: bbc.com, newsroom.fb.com , faceplusplus.com, youtube.com.

Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
23. januar 2018
3836
23. januar 2018
(P)ostati neviden (1. del)