Huawei P20 Pro − test na dlani

Andrej Pirnat 13. april 2018
/PublishingImages/huawei_p20_pro-hero.jpg

Huawei osvaja svet. Vsaj tako bi lahko sklepali po njihovi vedno boljši in obširnejši ponudbi mobitelov. Pred kratkim so predstavili kar tri nove mobitele družine P20, kjer češnjo na vrhu torte predstavlja model P20 Pro. Tega smo pred kratkim dobili v roke in ga temeljito “zmrcvarili” …

 

Specifikacije

  • Deluje v omrežjih: 2G (GPRS/EDGE), 3G (HSDPA), 4G/LTE
  • Procesor: 8-jedrni Hisilicon Kirin 970 (4 × 2,4 GHz Cortex-A73 in 4 x 1,8 GHz Cortex-A53)
  • Grafični procesor: Mali-G72 MP12
  • Delovni pomnilnik: 6 GB
  • Notranji pomnilnik: 128 GB
  • Razširitev pomnilnika: /
  • Zaslon: 15,49 cm (6,1 palca), 2240 x 1080 slikovnih pik, 408 ppi, 16 milijonov barv, AMOLED, 82 % površine sprednje ploskve, razmerje stranic 18,7 proti 9
  • Glavna kamera: trojna: barvni senzor 40 MP (velikost senzorja 1/1.7”, zaslonka f/1.8, goriščna razdalja 27 mm, optična stabilizacija), monokromatski senzor 20 MP (zaslonka f/1.6, goriščna razdalja 27 mm), telefoto senzor 8 MP (zaslonka f/2.4, 80 mm), 3x optična povečava, optika Leica, lasersko samodejno ostrenje, LED-bliskavica, ročno ostrenje s pritiskanjem na zaslon, zaznavanje obrazov, HDR, panorama
  • Sprednja kamera: 24 MP, zaslonka f/2.0, samodejno ostrenje
  • Video: UHD 2160p (4K) s 30 sličicami na sekundo, HD 1080p s 30 ali 60 sličicami na sekundo, 720p z 960 sličicami na sekundo (superpočasni posnetek); spredaj 1080p
  • Povezljivost: WiFi (tudi deljenje mobilne povezave − hotspot), bluetooth v4.2, GPS, NFC, USB-C
  • Senzorji: čitalnik prstnih odtisov, prepoznava obraza, merilnik pospeška, žiroskop, barometer, kompas
  • Baterija: Li-Ion 4000 mAh, hitro polnjenj
  • Operacijski sistem: Android 8.1 Oreo z uporabniškim vmesnikom EMUI 8.1
  • Dimenzije: 155 mm (v) × 73,9 mm (š) × 7,8 mm (d)
  • Teža: 180 g
  • SIM-kartica: nano SIM

 

Trg pametnih mobitelov je v tem trenutku zelo verjetno najbolj tekmovalen in neizprosen v vsej potrošniški industriji. Takšni tekmovalnosti in tako intenzivnemu lansiranju novih produktov nismo priča ne na področju računalništva, ne na področju avtomobilizma in ne na področju mode oziroma oblačil. Na Tehniku vsak mesec testiramo kar nekaj mobitelov, a v resnici jih na trgovske police pride še precej več. Proizvajalci svoje konje pošiljajo v dirko kot po tekočem traku. Največji zmagovalci pri tem smo zelo verjetno potrošniki, saj nam je ponujen zelo širok nabor mobitelov različnih cenovnih razredov. Proizvajalci se vsi borijo za svoj košček pogače, zato ves čas iščejo inovativne rešitve, s katerimi bi pritegnili pozornost kupca.

Osebno pa mi je morda pri tem najbolj zanimivo, da kljub takšni neizprosni borbi cene mobitelov bolj kot ne ostajajo enake oziroma ne padajo. Vsaj ne tiste pri najbolj zvenečih imenih. Oziroma celo nasprotno, pri nekaterih rastejo. To pomeni, da uporabniki še vedno damo nekaj na ime oziroma znamko. Če bi vsi kupovali mobitele neizgovorljivih kitajskih znamk, ki jih je malo morje, bi bile verjetno tudi “velike ribe” primorane spustiti ceno. Tako pa si tiste manjše ribe, ki, vsaj v svetovnem merilu, lovijo drobtinice, prizadevajo razširiti svoje ime in s tem dvigniti svojo ceno. Lep primer tega je kitajski Huawei, ki je očitno pred nekaj leti, ko se je pridružil igri, še pravi čas ujel ta divji val mobilne industrije. Takrat še ni bilo toliko imen na trgu, tako da je Huawei lahko postopoma zgradil svoje dobro ime, ki ga uživa danes. Začeli so z mobiteli, ki so bili konkurenčni predvsem cenovno, niso pa nudili ravno prefinjene uporabniške izkušnje. A zavoljo solidnih tehničnih specifikacij in, kot že rečeno, cene so našli svoj krog privržencev, ki je rastel skupaj z njimi in jim konec koncev tudi pomagal širiti glas. Ko so iz rodne Kitajske stopili na mednarodni trg, so skozi leta spoznali, da imajo uporabniki bolj kot močne procesorje radi gladko uporabniško izkušnjo. Tem željam so prisluhnili in počasi prišli do mobitelov, ki nudijo oboje − moč in uglajenost. Ker so bile njihove številke poslovanja vedno boljše, pa so ogromno začeli vlagati tudi v marketing.

 

Danes Huawei velja za enega od treh največjih proizvajalcev pametnih mobitelov in s tem za izjemno zgodbo o uspehu. Njihovih mobitelov nihče več ne gleda postrani, češ da gre za ceneno kitajsko robo, ampak so med najbolj zaželenimi. Upravičeno, seveda. Skozi leta so se več kot dokazali, predvsem pa izboljševali. Huawei ni počival na lovorikah, ampak je vedno iskal načine, s katerimi bi ne le konkuriral, ampak prehitel tekmece. To se je (na žalost) odrazilo tudi na ceni. Njihovi primerki so danes cenovno (skoraj) primerljivi s Samsungovimi in Applovimi. To pa pomeni le eno: Huawei je postal del elite, ki narekuje trende in ki si lahko takšne cene privošči.

Zadnji pokazatelj tega je njihov nov paradni konj Huawei P20 Pro. Premierno predstavitev je mobitel doživel pred nekaj tedni na velikem dogodku v Parizu, kjer se je zbrala tehnološka medijska smetana z vsega sveta. To pa le še potrjuje, kako vroča roba je trenutno Huawei. Dogodek namreč ni prav nič zaostajal za tistimi, ki jih organizirajo Apple, Samsung in Google. Ne po udeležbi in ne po impozantnosti. Predstaviti nov mobitel v palači sredi Pariza je kar “big deal”. Zaradi vsega tega pompa sem sam komaj čakal, da novo trooko pošast dobim v roke. In kmalu po predstavitvi sem tudi jo. Aha, zakaj trooko? Ker ima P20 Pro na hrbtu kar tri kamere. Ampak o tem nekoliko več pozneje …

 

Dizajn

Kot vedno začnimo na začetku − pri zunanjosti in dizajnu. O tem več povedo slike kot besede, a vseeno bi želel deliti nekaj svojih misli in pogledov. Čeprav je lepota v očeh opazovalca, bo težko kdorkoli oporekal videzu novega paradnega Huaweija. Spredaj in zadaj je mobitel obdan s steklom, njegov okvir pa je aluminijast. Spričo tega in velikega zaslona je videti zelo atraktivno, ima pa eno stvar, ki bo morda koga zmotila. No, morda dve.

Prva je zareza na vrhu zaslona, ki nekoliko posega v sliko. Z njo ni sicer nič pretirano narobe, je pa zelo podobna tisti, ki jo ima iPhone X. Le da je manjša, kar pri Huaweiju zelo radi poudarjajo. Zaradi tega Huawei P20 Pro že na prvi pogled spomni na novi iPhone, zaradi česar se bo verjetno marsikomu utrnila misel “kopija”. Pravzaprav sem v dneh, ko sem mobitel testiral, to besedo med prijatelji slišal kar nekajkrat. Najbrž so mi bili le nevoščljivi dobrega mobitela. A to ne spremeni dejstva, da zaradi te zareze spomni na iPhone.

 

Ali je to za vas moteče, presodite sami, ampak če pogledamo objektivno, gre pravzaprav za všečen dizajn, ki si ga v resnici deli še precej več mobitelov kot le iPhone X in Huawei P20 Pro. Prvi je (precej manjšo) zarezo predstavil Essential Phone, danes pa je podobna zareza prisotna še na številnih drugih mobitelih, večinoma kitajskega porekla. Dejstvo je, da tako ali tako skoraj praktično vsi proizvajalci med sabo kopirajo različne lastnosti mobitelov, zareza je morda le najbolj očitna na prvi pogled. Sicer pa imajo mobiteli enake procesorje, zaslone, ohišja in tako dalje. Ampak to je pač manj opazno. Poleg tega pa velja omeniti, da je na Huaweijevem mobitelu mogoče zarezo zakriti. V nastavitvah namreč lahko izberete, da se cela vrstica z obvestili okoli zareze obarva črno, tako da je potem zaslon videti bolj simetrično in manj podoben iPhonu. Sicer pa ima zareza tudi nekaj smisla. Oziroma ga ima na mobitelih z Androidom več kot na Applovem iOS-u. Na Androidu je namreč na zgornjem robu zaslona vrstica z obvestili, ki prikazuje precej več podatkov kot na iOS-u. Na Androidu so tam zabeležena prejeta sporočila, e-sporočila, signal mobilnega in brezžičnega omrežja, stanje baterije, ura in še kaj. Na iPhonu pa bolj kot ne le stanje baterije. Tako na iPhonu na nek način bolj posega v samo sliko kot na mobitelih z Androidom.

Kot sem omenil že nekaj vrstic višje, pa je še ena stvar, ki bi znala malo zmotiti dizajnerske puriste. Vsaj mene je. To je čitalnik prstnih odtisov. V času, ko tega vsi selijo na hrbtno stran in ga umikajo pred očmi uporabnikov in velikimi zasloni, ki se razprostirajo že skoraj od roba do roba, so ga pri Huaweiju iz neznanega razloga pustili na sprednji strani pod zaslonom. Zakaj Huawei? Prvič me to moti iz praktičnih razlogov, saj je čitalnik nekako bolj naravno dosegljiv na hrbtni strani, če ga postavijo na pravo mesto, drugič pa iz estetskih. Kvari namreč minimalizem in simetrijo mobitela. Če bi ga umaknili na hrbtno stran, bi bil lahko spodnji rob še manjši, tako pa je videti, kot da so čitalnik komaj stlačili tja. Še bolj pa je takšna postavitev čitalnika čudna, ker ga je Huawei na svoji bolj okleščeni dvajsetici (P20 Lite), ki ima enako oblikovno zasnovo, postavil na hrbtno stran. Morda so pa sami videli neko simetrijo v čitalniku in zarezi, ki imata približno enak obseg, kdo bi vedel. Čitalnik je sicer zelo hiter, morda najhitrejši, kar sem jih do zdaj preizkusil, saj se na trenutke zdi, da odklene zaslon, še preden se ga človek sploh dotakne.

 

Kar zadeva druge stvari pri dizajnu, pa velja omeniti še, da je, tako kot praktično vsi današnji paradni mobiteli, Huawei P20 Pro zelo dober prijatelj s prstnimi odtisi. Škoda, saj ti nekoliko pokvarijo njegov sicer dodelan videz. Če se jim želite izogniti, morate mobitel obleči v kakšen zaščitni etui. Če vam je kaj mar za njegovo dobrobit, je to tako ali tako zelo priporočljivo, saj se zelo verjetno ne odziva najbolje na bližnja srečanja z betonskimi tlemi ali drugimi trdimi podlagami. Ker gre za precej velik mobitel, je enoročno upravljanje z njim na trenutke nekoliko nerodno, kar le še poveča možnosti za padec po tleh.

Je pa zelo pohvalno, da ima P20 Pro povečano odpornost proti vodi in prahu (ustreza standardu IP67), tako da ga brez skrbi iz žepa potegnete tudi v hudem nalivu. Pri tem vam ni treba niti skrbeti, da bi voda prodrla v notranjost skozi priključek za slušalke. Zakaj? Ker ga nima. Zraven mobitela sicer dobite slušalke, ki jih nanj priključite prek vhoda USB-C, na voljo pa je tudi adapter, ki omogoča priklop vaših starih slušalk s klasičnim 3,5-milimetrskim priključkom. Najbolj elegantna rešitev so seveda brezžične slušalke. Tu je treba povedati še, da mobitel podpira Sonyjev kodek LDAC, ki omogoča prenos visokoločljivostnega zvoka prek bluetootha.

 

Zaslon

Kot že rečeno, je mobitel precej velik, razlog za to pa je zaslon. Ta v diagonalo meri kar 15,49 centimetra oziroma 6,1 palca, kar je še nekoliko več kot pri sorodniku Matu 10 Pro, s katerim si sicer P20 Pro deli kar nekaj tehničnih karakteristik. Zaslon ima ločljivost 2240 x 1080 slikovnih pik in temelji na tehnologiji OLED, ki jo je Huaweiju zagotovil rival Samsung (tako kot tudi Applu). To pomeni, da je slika zelo podrobna, kontrastna in barvita, edino, kjer nekoliko zaostaja za neposrednimi konkurenti, je svetilnost. Na močnem soncu namreč slika nekoliko zbledi, ampak brez skrbi, ne toliko, da ne bi videli slike. Ta je še vedno več kot dovolj razločna. Verjetno je Samsung Huaweiju dal malce starejšo generacijo zaslonov OLED.

Sicer pa čez sliko ni kaj reči. Je ena najboljših, kar jih ta trenutek lahko dobite pri mobitelih. Zaslon pa je več kot dovolj velik za uživanje v igrah, videoposnetkih, fotografijah, branju in brskanju po spletu. Pri tem je mogoče tudi nastaviti kar nekaj lastnosti prikazane slike, od ravnovesja barv in topline, do tega, katere aplikacije naj uporabijo celotno površino zaslona. Seznam teh je sicer omejen, se pa s to nastavitvijo izognete črnim robovom okoli slike. Večina videov in iger je namreč optimiziranih za zaslone z razmerjem stranic 16 proti 9, pri Huaweiju P20 Pro pa to znaša 18,7 proti 9. Aha, pa zareza prav nič ne moti pri igrah ali filmih. Mobitel namreč samodejno prepozna, katere igre oziroma aplikacije niso optimizirane za pravilen prikaz z zarezo, in jo posledično sam “odstrani” oziroma obarva črno, tako da ne prikazuje popačene slike. Še to: vklopite lahko tudi nočni način, ki sliko obarva nekoliko rumeno in jo na ta način naredi bolj prijazno očem, če jo gledate v temi.

 

Strojna oprema

Poglejmo v notranjost. Tu v središču najdemo Huaweijev izjemno zmogljiv procesor Kirin 970, ki se je prvič predstavil v Matu 10 Pro. Še vedno je tako zmogljiv, kot je bil takrat. Za tiste, ki tega ne veste: Kirin 970 ima vgrajeno posebno nevronsko enoto (NPU), ki predstavlja umetno pamet naprave. Prav tu namreč P20 Pro črpa svoje inteligentne sposobnosti in funkcionalnosti, med katere med drugim spada tudi optimizacija delovanja sistema. Za razliko od konkurenčnih mobitelov, kjer silicijeva pamet deluje prek oblaka, je ta na Huaweiju prisotna lokalno, torej na sami napravi. To zagotavlja hitrejšo odzivnost, delovanje brez povezave v omrežje in manj pošiljanja podatkov na strežnike, ki se nahajajo neznano kje.

Umetna inteligenca na procesorju se ves čas uči vaših navad in jih začne po določenem času predvidevati. Temu ustrezno nato prilagaja razpoložljive sistemske vire in skrbi, da mobitel ves čas deluje gladko, kolikor je le mogoče. Pri Huaweiju obljubljajo, da bo zaradi tega naprednega sistema P20 Pro deloval hitro tudi na dolgi rok, torej po enem ali dveh letih uporabe. Morda si ga takrat še enkrat izposodim in stestiram, da vidim, ali ta trditev drži. V kratkem času druženja z novim Huaweijem je ta deloval izjemno hitro, brez kakršnegakoli kolcanja. Vse je delalo tako kot mora in nič ni zmotilo uporabniške izkušnje.

 

Resnici na ljubo, sem to glede na strojno opremo tudi pričakoval. Poleg zmogljivega procesorja je P20 Pro založen še s kar šestimi gigabajti delovnega pomnilnika in 128 gigabajti vgrajenega spomina. Reže za spominsko kartico ni, ampak ob taki količini spomina niti ni potrebna. Skratka, Huawei P20 Pro je brez težav poganjal vsako igro in vsako aplikacijo, ki sem jo naložil, med aplikacijami je preklapljal instantno, skakanje je bilo brezšivno, odličen rezultat pa je dosegel tudi na t. i. benchmarkih oziroma testih zmogljivosti. Na teh je morda malenkost zaostal za novim Galaxyjem S9, vendar to v praksi ne pride do izraza. Mobitel je ne le hiter, ampak tudi več kot pripravljen na prihodnost.

Še bolj pa me je P20 Pro navdušil s svojo baterijo. Ne vem, kako, ampak Huaweiju nekako vedno uspe v svoje mobitele stlačiti večje baterije kot konkurenti, ne da bi pri tem žrtvoval dimenzije ohišja. Pravzaprav je P20 Pro celo tanjši kot na primer Galaxy S9+. Njegova baterija pa ima kapaciteto visokih 4000 miliamper ur. Toliko kot pri Matu 10 Pro. V praksi to pomeni okrog dva dni delovanja brez električne vtičnice. Odvisno seveda, kako intenzivno vrtite mobitel po rokah in kaj na njem počnete. Če veliko igrate igre in gledate videe, potem bo seveda zdržala manj, a še vedno bo povprečje več kot en dan. K temu ponovno pripomore tudi umetna inteligenca, ki skrbi za bolj smotrno porabo energije. To pomeni, da ugaša aplikacije, ki tečejo v ozadju in jih ne uporabljate, in optimalno razporeja sistemske vire, da ti delujejo le do takšne mere, kolikor je potrebno za poganjanje določenega opravila. Sicer pa je na Huaweiju P20 Pro tudi zelo dober upravitelj za varčevanje z energijo, ki ob vklopu lahko pošteno podaljša avtonomijo. Baterija se sicer od nič do 100 odstotkov napolni približno v uri in pol, do 50 odstotkov pa potrebuje celo zgolj pol ure. Škoda le, da ne podpira tudi brezžičnega polnjenja, ki je letos počasi postal že standard.

 

Ko govorimo o strojni opremi, ne moremo mimo sistema za prepoznavo obrazov. Da, P20 Pro ima podobno sposobnost kot Samsungovi paradni Galaxyji in iPhone X. Tu morda deluje celo najbolj oziroma najhitreje. Čeprav še zdaleč ne gre za tako sofisticiran sistem, kot je na primer Applov (tu verjetno tudi tiči razlog, da je Huaweijeva zareza manjša od Applove, saj ne vsebuje toliko naprednih senzorjev). iPhone X z naprednimi senzorji naredi 3D-posnetek vašega obraza, kar pomeni, da upošteva tudi njegovo globino in ga je zaradi tega zelo težko pretentati. P20 Pro pa se pri tem bolj kot ne zanaša le na sprednjo kamero. Prek nje registrirate svoj obraz brez kakšnega globinskega odčitavanja.

Morda je zaradi tega sistem bolj ranljiv, čeprav njegovih varnostnih lukenj nisem testiral, a deluje izjemno hitro. Praktično instantno, ko pogledate v mobitel, in to tudi v temnejšem okolju. Niti enkrat me ni pustil na cedilu. Dobra stvar pa je tudi, da vam pred “prebiranjem” obraza ni treba pritisniti gumba za vklop, ampak mobitel le dvignete pred svoj obraz. Ključno vlogo tu igra žiroskop, ki zazna, da ste mobitel dvignili z mize oziroma ga vzeli iz žepa, in instantno vklopi skeniranje obraza. Če ga zazna pred sabo, se zaslon odklene, če ne, pa se vrne v spanje.

 

Fotoaparat

Glavno zvezdo strojne opreme in celega mobitela pa predstavlja kamera oziroma fotoaparat, pod katerega je ponovno podpisana nemška Leica. Pazite to: Huawei P20 Pro je prvi mobitel na svetu, ki ima trojno kamero. Da, trojno. Tri očesa. Tri senzorje. “Zakaj? Kako? Ali je to sploh mogoče?” vas slišim zmedeno spraševati. Počasi, bom vse razložil.

Edina prava novost je pravzaprav tretji senzor. Dva osrednja delujeta v takšni navezi, kot jo pri Huaweiju poznamo že od leta 2016 oziroma od modela P9. Torej en barvni in drugi monokromatski senzor. Prvi se pri zajemanju fotografij osredotoča na pravilen prikaz barv, drugi pa količini svetlobe v prostoru in prikazu detajlov. Skupaj tako ustvarita fotografijo, ki je barvno bogata in hkrati ostra ter podrobna. Po novem pa je tu še tretji t. i. telefoto senzor, ki služi optični povečavi. Torej povečavi, pri kateri je izguba kakovosti fotografije praktično nična oziroma zelo majhna. Podobne senzorje imajo tudi novejši iPhoni in Galaxyji družine S, le da je njihova optična povečava manjša. Huaweijev senzor namreč omogoča 3-kratno optično povečavo oziroma zoom, Samsungov in Applov pa “le” 2-kratno. Poleg tega pa ima P20 Pro tudi 5-kratni hibridni zoom, kakor ga imenujejo, in 10-kratni digitalni. Kaj je 5-kratni zoom? Pri 5-kratnem zoomu optiki močno pomaga procesorska obdelava v ozadju, ki umetno dvigne kakovost posnetih fotografij, tako da so te primerljive s tistimi, zajetimi v ločljivosti 10 MP.

 

Ko sem bil na predstavitvi mobitela, sem ob naznanitvi treh senzorjev in obrazložitvi, čemu je tretji senzor namenjen, marsikaterega tehnološkega medijskega kolega videl razočarano vihati nos, češ da so potem pričakovali vsaj širokokotni objektiv, ki ga na primer uporabljajo LG-jevi paradni mobiteli. Vklop tega omogoča širši vidni kot in s tem možnost zajema večjega dela okolice, ne da bi morali stopiti nekaj korakov nazaj. Zakaj se je Huawei odločil za telefoto objektiv namesto širokokotnega, ne vem, ampak bojda je zoomiranje pogosteje uporabljena funkcija pri uporabnikih. Morda pa naslednje leto dodajo še četrti objektiv, ki bo širokokoten. Iskreno, ne bi se čudil.

Ampak ti isti kolegi, ki so bili še pred nekaj trenutki nekoliko razočarani, so spremenili izraz na obrazu, ko so zaslišali, kakšne ločljivosti imajo senzorji. Glavni senzor, torej barvni, je sposoben zajemati fotografije v (za mobitel) skoraj neverjetno visoki ločljivosti 40 MP. Takšna ločljivost sicer na mobitelih ni novost, saj smo jo v letih 2012 in 2013 videli že pri Nokii 808 PureView in Lumii 1020. Je pa P20 Pro prvi mobitel z Androidom, ki se lahko pohvali s takšnim senzorjem. Visoko ločljivost ima pri 20 MP tudi njegov drugi, monokromatski senzor. Tretji, katerega naloga je bolj kot ne optična povečava, pa zajema fotografije v ločljivosti 8 MP. Privzeto ima sicer mobitel nastavljeno fotografiranje v ločljivosti 10 MP, pri čemer fotografije zajema s posebno tehnologijo spajanja štirih slikovnih pik v eno samo. Velikost ene slikovne pike s tem doseže dva mikrona, kar je največ med vsemi pametnimi mobiteli. Več mikronov pomeni več slikovnih pik, to pa seveda pomeni bolj ostro, podrobno in dinamično fotografijo.

 

Seveda lahko kadarkoli fotografirate tudi v ločljivosti 40 MP, vendar morate vedeti, da tu slikovna pika meri en mikron, manjše slikovne pike pa so manj občutljive na svetlobo. To pomeni, da ta ločljivost ni najbolj optimalna za fotografiranje v temi, ampak jo je smiselno uporabiti le v zelo dobro osvetljenih prostorih. Omeniti velja še, da ima fotoaparat tudi optično stabilizacijo, a le v telefoto objektivu. Glavna dva objektiva pa uporabljata t. i. umetnointeligentno stabilizacijo (AIS − Artificial Intelligence Stabilisation), kjer posledice tresoče roke umetno odpravlja procesor. Ta si pomaga tako, da odstrani majhen del robov, s čimer stabilizira preostanek fotografije. Rezultat je presenetljivo dober, zlasti ponoči, kjer fotoaparat naravnost zablesti. Ne vem, ali trenutno obstaja mobitel, ki bi delal boljše nočne fotografije. In to v dlani brez kakršnegakoli namenskega stojala, ki bi držal mobitel pri miru. Zahvala gre seveda prav omenjenemu stabilizacijskemu sistemu.

Tudi sicer se mobitel pri fotografiranju precej zanaša na postprocesiranje in umetno inteligenco. Morda na trenutke celo preveč, saj velikokrat ustvari fotografije, ki so sicer videti zelo privlačne in atraktivne, ne pa nujno najbolj realistične. Procesor se namreč trudi popolnoma zgladiti fotografije in se znebiti šuma na njih, pri čemer se včasih izgubijo majhni detajli. Umetna inteligenca pa priskoči na pomoč tudi pri nastavitvah. Z njeno pomočjo je namreč fotoaparat sposoben prepoznati več različnih scenarijev in ustrezno prilagoditi različne nastavitve, kot so barvna nasičenost, osvetlitev in podobno. Ko na primer fotoaparat usmerite v travnik, bo poudaril barve, da bo slika bolj zelena in živahna, ko ga usmerite v osebo, bo preklopil na portretni način, kjer bo zameglil ozadje in izpostavil obraz, ko ga v psa ali mačko, bo poudaril detajle, tako da bo nazorno videti kožušček malega hišnega ljubljenčka in tako naprej. Če se ne motim, je sposoben prepoznati 19 različnih motivov. Načeloma zadeva deluje dobro, a na trenutke izpade nekoliko “instagramovsko”, torej kot bi čez izvirno fotografijo prilepili enega od filtrov. K sreči lahko te napredne samodejne učinke izklopite in uporabite le lastno znanje ter na ta način morda pridete do bolj realistične fotografije.

 

Na voljo je tudi ogromno različnih načinov fotografiranja. Od portretne fotografije in črno-belih fotografij do profesionalnega načina in nočne fotografije. Kot že rečeno, se pri tej še posebej izkaže. Pri zajemanju fotografij pa je mobitel tudi hiter in ima zelo dobro samodejno fokusiranje, kjer zna tudi slediti premikajočemu se objektu. Če nekako povzamem, bi lahko rekel, da je glavna kamera skupek naprednih tehnologij, številnih funkcionalnosti in procesorske moči, ki delujejo zelo kohezivno in uspejo skupaj ustvariti res odlične fotografije.

Me je pa na drugi strani nekoliko razočarala sprednja kamera. Ta sicer zajema selfije v zelo visoki ločljivosti 24 MP, vendar je odličen pokazatelj, zakaj ločljivost ni vse. Fotografije so sicer ostre, a delujejo preveč umetno oziroma “fotošopirano”, če hočete. Za na Facebook in Instagram so sicer odlične, ne pa nujno za osebno izkaznico. Če imate dobre svetlobne pogoje, vam sicer lahko uspe tudi dober naravni selfi, a boljše možnosti imate, če enostavno obrnete mobitel in se pofotografirate z glavno kamero.

 

Velja pa na tem mestu omeniti še snemanje videoposnetkov, pri čemer podobno kot nekateri konkurenčni mobiteli tudi Huawei P20 Pro omogoča snemanje izjemno počasnih posnetkov z 960 slikami na sekundo. Da nastane res dober posnetek, morate sicer imeti dobre svetlobne pogoje. Lahko pa (navadne posnetke) snemate tudi v ločljivosti 4K, vendar pa pri tem stabilizacija slike ni najboljša. Tako se še vedno najbolj obnese “klasika” v ločljivosti 1080p s 60 sličicami na sekundo.

Programska oprema

Za konec pa bi se na kratko dotakni še programske opreme, ki teče na Huaweiju P20 Pro. Osnova je novi Android 8.1 Oreo, preoblečen v Huaweijev vmesnik EMUI 8.1. Čeprav je ta danes neprimerljivo boljši kot pred kakšnim letom ali dvema, še vedno precej spominja na iOS, saj ne uporablja namenskega predala z aplikacijami. Vsaj privzeto. V nastavitvah ga lahko nato malo prilagodite, da je bolj podoben klasičnemu Androidu. Kakšnih posebnih zamer do vmesnika nimam, saj deluje dobro in hitro. Tisti, ki do zdaj še niste imeli Huaweijevega mobitela, se ga boste morali malo navaditi, zlasti menija z nastavitvami, a to ne bi smelo trajati dolgo.

 

Njegove dobre lastnosti zajemajo že omenjeno prilagodljivost, hitro aktivacijo enoročnega načina upravljanja in možnost upravljanja zgolj prek čitalnika prstnih odtisov. V nastavitvah namreč lahko izklopite tri navigacijske tipke na dnu zaslona in njihovo funkcionalnost popolnoma zamenjate s čitalnikom prstnih odtisov. Na voljo je tudi na trenutke zelo uporaben način razdeljenega zaslona, pri čemer lahko naenkrat uporabljate dve aplikaciji (na primer Chrome in Facebook), zaklenjeni zaslon pa vsebuje nekaj priročnih bližnjic. S potegom navzgor po zaklenjenem zaslonu boste lahko hitro dostopali do svetilke, računala, snemalnika zvoka, štoparice in bralnika QR-kod.

Edina zamera pa leti na nekatere prednameščene aplikacije (eBay, Booking …), ki jih ni mogoče odstraniti, kar pomeni, da vam kradejo prostor, tudi če jih ne uporabljate. K sreči vsaj ne zasedejo veliko.

Sklepna beseda

P20 Pro je brez dvoma Huaweijev najboljši mobitel do zdaj. In tudi eden najboljših mobitelov na splošno v tem trenutku. Je izjemno zmogljiv in zmore brez težav pognati katerokoli aplikacijo, velika količina RAM-a mu omogoča visoko večopravilnost, velik zaslon OLED pa je kot nalašč za videovsebine in igre. Najbolj pa razpre svoja krila pri fotografiji. Tukaj mu praktično ni para. Opremljen je s kar trojnim fotoaparatom, kjer en senzor zajema barvne fotografije, drugi črno-bele, tretji pa omogoča kar 3-kratni zoom, torej povečavo brez večje izgube kakovosti fotografije. Še posebej pa fotoaparat zablesti ponoči, ko tresočo roko pomaga umiriti napredni sistem pametne stabilizacije, tako da za ostro fotografijo sploh ne potrebujete stojala. Veliko zaslug za izjemno delovanje na vseh področjih gre osrednjemu procesorju z umetno inteligenco, ki pomaga tako pri fotografiji kot tudi pri stabilizaciji sistema in tudi učinkovitem uravnavanju porabe energije. S tem Huawei P20 Pro odkljuka vse postavke, ki so danes uporabnikom najpomembnejše.

 

Pomembna vprašanja praktičnega preizkusa

  • Ali se mobitel pregreva? Procesorja, ki ima vgrajeno posebno nevronsko pametno enoto, nobeno opravilo pretirano ne razgreje. Tako zdrži tudi vse pritiske in zahteve najbolj grafično naprednih iger.
  • Kako se obnese fotoaparat? Trenutno je to verjetno najboljši mobilni fotoaparat v obstoju. Za fotografiranje uporablja kar tri senzorje: barvnega, monokromatskega in telefoto, ki med drugim omogoča 3-kratni optični zoom in bolje izraženo globino na portretnih fotografijah. Fotoaparat se podnevi odreže pričakovano odlično, kar nekoliko presenetljivo pa zablesti tudi ponoči, pri čemer mu pomagata umetna inteligenca in napreden sistem stabilizacije slike.
  • Ali je baterija vzdržljiva? Verjetno ni tako velikega mobitela, ki bi imel tako vzdržljivo baterijo. S kapaciteto visokih 4000 miliamper ur zdrži brez polnilca tudi dva dni, napolni pa se v vsega uri in pol.
  • Ali je mobitel dober za igranje iger in ogled videovsebin? Morda bo koga zmotila zareza na vrhu zaslona, a večina iger in videoposnetkov se ji zna dobro prilagoditi. Pri tistih, ki niso optimizirani zanjo, pa mobitel samodejno vklopi črn rob, tako da slika ni popačena. Z drugimi besedami: telefon je velik in zmogljiv, tako da se pri multimediji obnese odlično.

Oglejte si še ostale fotografije, narejene z mobitelom Huawei P20 Pro, ki so nastale med testom, na TViN Shrambi.


Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
13. april 2018
3976
16. april 2018
Huawei P20 Pro − test na dlani
Android