LG G Flex - test na dlani

Peter Uranjek 12. februar 2014
/PublishingImages/LG-flex-hero.jpg

Vsi poznamo pametne mobitele. To so pravokotne naprave različnih velikosti, ki imajo na sprednji strani ekran in bore malo drugega. Med sabo so si tako podobni, da rabimo sodne postopke, da razčistimo, kateri je čigav. Razumljivo torej, da želi LG pretresti trg z mobitelom svojevrstne oblike. Pa mu je uspelo? Ali gre samo za cirkuški trik? Na dlan sem dobil LG G Flex.

 

Tehnične specifikacije:

  • deluje v omrežjih: GSM: 2G (GPRS, EDGE), 3G (HSPA+), 4G (LTE)
  • procesor: štirijedrni 2,26 GHz Snapdragon 800 in grafični pospeševalnik Adreno 330
  • delovni pomnilnik: 2 GB
  • notranji pomnilnik: 32 GB
  • zaslon: 15,2-centimetrski (6-palčni) ukrivljeni P-OLED ločljivosti 1280 x 720 (245 ppi)
  • glavna kamera: 13 MP, LED-bliskavica
  • sprednja kamera: 2,1 MP
  • povezljivost: WiFi (802.11 a/b/g/n/ac), Bluetooth 4, Miracast
  • baterija: Li-Po 3500 mAh
  • operacijski sistem: Android 4.2.2 Jelly Bean
  • dimenzije: 160,5 mm x 81,6 mm x 8,7 mm
  • masa: 177 g

LG G Flex je na voljo v ponudbi Telekoma Slovenije.

Strojna oprema: mobitel za sladokusce

Najbolj opazna značilnost Fleksa je seveda njegova oblika. Celoten mobitel, z zaslonom in baterijo vred, je ukrivljen. Zaradi ukrivljenosti je na prvi pogled manj opazna njegova velikost. Gre za orjaka s 15,2-centimetrskim (6-palčnim) zaslonom, ki je večji kot pri telefonu Galaxy Note 3 in le kak milimeter manjši kot pri HTC One Max. Podobno obliko smo že videli pri Samsungovem Galaxy Nexusu, vendar je pri njem ukrivljeno le steklo nad zaslonom, ne pa cel zaslon.

 

LG G Flex pa ni le ukrivljen, ampak tudi upogljiv. Lahko ga namreč položimo na mizo z ekranom navzdol in pritisnemo nanj, da se izravna. Ukrivljenost daje Fleksu na dlani vtis, da je manjši, saj ga lažje držimo v roki. Poleg tega se pri telefoniranju bolje prilagaja obrazu. Tak zaslon naj bi pripomogel tudi k bolj kinematografskemu vzdušju pri gledanju videa. Po mojih izkušnjah je to res, če je zaslon le kakih 20 cm od obraza. Če gledate video pri bolj normalni oddaljenosti, pa ukrivljenost prej moti kot pomaga.

 

Še ena novost, ki jo prinaša Fleks, je samodejno celjenje prask. Zadnja stran mobitela je namreč prevlečena s posebno plastjo, ki čez čas zaceli manjše praske. LG modro molči o podrobnostih tehnologije. Vseeno je priporočljivo brzdati navdušenje pri praskanju Fleksa. Zacelile naj bi se samo bolj plitke praske, pa še te čez čas. Ne pričakujte, da ga boste brez posledic lahko napadali z nožem. Praske ali ne, Fleks je zaradi gladkega plastičnega ohišja zelo izmuzljiv in ergonomični obliki navkljub hitro zdrsi z dlani.

Dizajn se tesno drži smernic, ki jih je LG začrtal že z G2. Po vzoru Nexusov so tipke “nazaj”, “domov” in “meni” na samem zaslonu. Pod zaslonom ni nobene tipke, niti fizične niti kapacitivne. Gumbi za spreminjanje glasnosti in vklop/izklop/zaklepanje so na zadnji strani pod objektivom kamere. LG sicer pravi, da se nahajajo tam, kjer normalno počiva kazalec, ne glede na to, ali mobitel držimo z levo ali desno roko. Sam sem vseeno moral malce potipati po zadnji strani, preden sem našel gumb za odklepanje. Sicer pa se zaslon odklene ali zaklene, tudi če dvakrat tapnemo po njem, kar je po mojem mnenju ena najbolj uporabnih funkcij pri kateremkoli mobitelu. Ena boljših lastnosti istega gumba je, da zasveti, ko dobite kakšno obvestilo. Opravlja namreč enako nalogo kot obvestilna lučka LED na sprednji strani.

 

Čeprav je ukrivljen in upogljiv zaslon vsekakor tehnološka novost, pa loči samo 1280 x 720 pikslov. Pri vseh šestih palcih velikosti je to le 245 ppi točkovne gostote. Na papirju precej nizka ločljivost za vrhunsko napravo. Vseeno moram priznati, da me slika niti najmanj ni motila. Drugače se Fleks ponaša z odlično vidljivostjo zaslona in živahnimi barvami.

LG G Flex v 3D-pogledu

Ostale specifikacije so po pričakovanju vrhunske. Štirijedrni procesor Snapdragon 800 takta 2,26 GHz in grafični pospeševalnik Adreno 330 požreta vsako še tako naporno igro za zajtrk. Dva gigabajta delovnega spomina poskrbita, da vse teče gladko, tudi ko je zagnanih več aplikacij. Čeprav ni mesta za dodatno spominsko kartico, je na voljo 24 GB spomina (vgrajenega je sicer 32 GB, vendar precejšen del zaseda sistem z vsemi pripadajočimi aplikacijami). Baterijo je LG razvil posebej za Fleksa. Po dveh dnevih normalne uporabe (telefoniranje, veliko e-pošte, občasno brskanje po spletu, približno dve uri neprekinjenega poslušanja glasbe oz. podcastov in skoraj nič igranja iger) se je še vedno držala na okoli 20 %. Pri najboljši volji se ne spomnim, da bi v zadnjem letu dobil takšno življenjsko dobo pri kateremkoli drugem mobitelu.

Kamera: boljša od mnogih

Fleks je opremljen s kamero s 13 MP  enake ločljivosti kot LG G2. Zajema temu primerno dobre fotografije. Ne bi mogel reči, da je vodilna med mobilnimi kamerami, vsekakor pa spada med boljše. Sicer za obširnejši test med lokalno ledeno dobo ni bilo dobrih pogojev, se je pa odrezala vsaj tako dobro kot recimo kamera pri Galaxy S4. Softver je nabasan z različnimi načini fotografiranja, od panoramskih posnetkov in visokega dinamičnega razpona (HDR) do dvojne kamere (ki poleg zadnje snema tudi s sprednjo kamero). Vse skupaj močno spominja na Samsung. Podobna zgodba kot pri aplikacijah.

 

Ogled slik v polni velikosti

Kot se spodobi, je glavna kamera sposobna zajema videa ločljivosti 1080 p z digitalno (ne optično) stabilizacijo slike. Sprednja kamera loči 2,1 milijona pikslov, torej je dovolj za videotelefonijo. Za “selfije” pa raje uporabite zadnjo kamero.

Programska oprema: vonj po konkurenci

Android na Fleksu teče bliskovito. Pri tako močnem procesorju in obeh gigabajtih RAM-a kaj drugega niti ni pričakovati. Pomikanje med začetnimi zasloni in po meniju teče brez zatikanja. Poleg tega je Fleks nabit z dodanimi aplikacijami in pripomočki. Android je močno prilagojen in je dokaj daleč od Googlove originalne oblike. Še najbolj spominja na Samsungov TouchWiz. LG je skoraj brez izjeme kopiral Samsungove pripomočke. LG-jev VoiceMate je Samsungov S Voice, Beležka je na las podobna Samsungovemu S Notu. Zaslon lahko razdelite na dva dela in zaženete dve aplikaciji hkrati. Vse, kar je Samsung predstavil že pri Notu 2 oz. Galaxy S4.

Novost, ki je Samsung nima, so t. i. aplikacije QSlide. V obvestilni vrstici se nahajajo bližnjice do različnih aplikacij, ki se odprejo v svojem oknu. Tako lahko imate čez vse ostalo odprti še največ dve aplikaciji. Podobno kot dobri stari Windowsi. Ravno obvestilna vrstica pa je preveč nabasana z nastavitvami in bližnjicami QSlide, tako da za obvestila ostane le še vrstica ali dve. Če dobite več obvestil, se je treba pomikati po obvestilni vrstici navzdol.

 

LG se je posebej potrudil z zaklenjenim zaslonom. Ta se namreč spreminja glede na čas in se nagiba glede na to, kako ga držite. Kot že rečeno, lahko zaslon zbudite z dvojnim pritiskom na sredo ekrana. Sliši se kot malenkost, ampak želim si, da bi jo našel tudi pri drugih mobitelih.

Grafični vmesnik nudi ogromno načinov prilagajanja. Nastavite lahko, na primer, kako bodo izgledale navigacijske tipke na dnu zaslona, kakšne barve bo njihovo ozadje, na kateri strani bo katera tipka in podobno. Možnosti prilagajanja je torej malo morje.

Povzetek: bolj za LG kot za uporabnike

LG Fleksa ni naredil kar tako. Razvijali so ga pet let. Zanj so razvili poseben zaslon, posebno baterijo, poseben premaz. LG je preizkusil okoli 100 prototipov, preden so izbrali pravo obliko. Izkoristili so znanje velikega dela skupine LG: ne le LG Electronics (ki izdeluje mobitele), ampak tudi LG Chemical (baterija), LG Display (zaslon) in LG Innotek (kamera). Gre torej za skupni projekt, pri katerem so razvili nekaj povsem unikatnih komponent.

Ne glede na to, kako se v zadnjih letih trudi, LG še vedno ostaja v senci Samsunga. Obe korejski podjetji imata veliko izkušenj z izdelavo tako komponent za mobitele kot tudi končnih aparatov. Vseeno pa se Samsung ponaša z zelo izdelano javno podobo in mogočnim marketingom. LG pa se še vedno išče. Še vedno je bolj znan po odličnih srednjerazrednih mobitelih, ne pa tudi po paradnih napravah. Četudi je naredil prvi telefon z dvojedrnim procesorjem in že dve leti za Google izdeluje izjemna Nexus 4 in Nexus 5.

 

Fleks je LG-jev poskus, da se pred svetom končno pokaže kot vodilni inovator. Da naredi vrhunsko napravo, ki bo tako drugačna od konkurence, da je ne bo mogoče spregledati. Ukrivljeni telefoni za LG niso le ljubiteljski eksperiment. Gre za razvojno strategijo, ki naj bi ji sledila cela linija ukrivljenih naprav. Fleksov uspeh ali neuspeh bodo zagotovo spremljali tudi vsi konkurenti. Če mu uspe, lahko pričakujemo poplavo inovativnih ukrivljenih telefonov, pa če jih bomo hoteli ali ne. Trg mobitelov je namreč že zelo nasičen. Apple in Samsung sta vkopana in pripravljena pokončati vsakega konkurenta. HTC polzi v pozabo, čeprav izdeluje odlične mobitele. Če bo LG uspel tržiti Fleksa in primerno zaščititi njegovo obliko pred kopiranjem, potem mu morda uspe pretrgati Samsungov monopol pri Androidih.

Komu je torej Fleks sploh namenjen? V prvi vrsti LG-ju samemu. Z njim dokazuje, da je sposoben razviti nekaj, kar ni uspelo ne Applu ne Samsungu. Drugače pa vsem, ki ste radi samosvoji. Tistim, ki vas ni strah novega, drugačnega. Fleks je izjemna naprava pogumnega dizajna. Verjetno prva inovacija v dizajnu, odkar je Apple “izumil pravokotnik”.

Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
12. februar 2014
1959
9. junij 2014
LG G Flex - test na dlani
Android