Test na dlani: HP Omen in očala Microsoft Mixed Reality

Marjan Kodelja 3. julij 2018
/PublishingImages/hp-omen-microsoft-mixed-reality-naslovna.jpg

HP-jev igričarski prenosnik Omen 15 ima dovolj »moči« za gladko poganjanje večine iger, očala navidezne resničnostni pa dvignejo igralno izkušnjo na popolnoma novo raven.

Prenosnik HP Omen 15ce013nm

  • Zaslon: 55 palcev (139 cm) OLED
  • Procesor:Intel Core i7-7700HQ (2,8–3,8 GHz, 4 jedra)
  • Grafična kartica: Nvidia Geforce GTX 1060
  • Zaslon:15,6 palcev (39,6 cm) polne HD-razločljivosti (1.920 x 1.080 pik) tipa IPS
  • Delovni pomnilnik (RAM): 16 GB (DDR4)
  • Pomnilniki (diski): 256 GB SSD in trdi disk 1 TB
  • Priključki: USB 3 (3), HDMI, Mini Displey Port, Thunderbolt 3.1, mini DP, izhod za slušalke, RJ45, reža za kartice SD
  • Operacijski sistem:Windows 10 Home
  • Mere:42,3 x 30,4 x 3,3 cm
  • Teža:3,78 kg

HP Mixed Reality Headset VR1000-100nn očala

  • Ločljivost zaslona: 1.440 x 1.440 pik (na oko), hitrost osveževanja 90 Hz
  • Priključka: USB in HDMI
  • Teža: 0,83 kg
  • Mere: 17,61 x 12,79 x 26,38 do 33,89 cm

Igričarski prenosniki niso več grde in masivne zverine z velikimi ventilatorji, ki začnejo tuliti in se noro hitro vrteti že pri bremenih, malce večjih od urejanja besedil. Razvili so se v elegantnejše »mašine« z igričarskimi mišicami, ki za pozornost navdušencev tekmujejo celo z najbolj norimi namizniki. A se moram odločiti. Želim lahkega, tankega in močnega, za katerega bom moral odšteti veliko cekinov, ali zmogljivega po razumni ceni, vendar v večji »škatli«? V obeh primerih pa to pomeni procesor iz družine i7, zmogljivo grafično kartico, dovolj raznovrstnega pomnilnika, dober zaslon in tako naprej, da o učinkovitem sistemu hlajenja niti ne izgubljam besed.

Američani v igričarskem »filmu« niso med »glavnimi igralci«, saj je HP družino Omen predstavil šele leta 2016 in so se tozadevno morali sprijaznili s stransko vlogo. Njihovi prenosniki niso namenjeni najzahtevnejšim, osredotočili so se na srednje zahtevne uporabnike, ki jim omogočajo preprosto nadgradnjo (zamenjamo lahko trdi disk, pogon SSD in delovni pomnik RAM).

Lep na oko, a z veliko plastike

 

Ko se namenimo odšteti veliko denarja, ne kupujemo le z denarnico, temveč tudi z očmi. A moje v oblikah igričarskih prenosnikov (pa tudi namiznikov) ne vidijo estetskih presežkov. Večinoma so temni, največkrat črni, agresivnih linij, na »strateških mestih« pa je poudarjena rdeča barva. Ker naj bi poleg agresivnosti kazala, da je prenosnik, s tem pa tudi imetnik, močan in poseben. Je pa res, da v temi rdeč sij tipkovnice manj utruja oči od svetlobe drugih barv, igrice pa največkrat igramo zvečer, ko starši ali partner zaspijo in nam nihče ne teži!

Osvetljena tipkovnica in solidna sledilna plošča

Poleg zmogljivosti je pomembno, da ima igričarski prenosnik tudi dobro tipkovnico. In tale je res dobra. Tipke so črne, oznake pa rdeče, razen štirih tipk, ki so označene obratno. Niso mehanske, pogreznejo se za 1,2 milimetra, zato pa je potrebna sila 70 gramov. Na desni strani je tudi polna numerična tipkovnica. V temi so tipke osvetljene z rdečo svetlobo, barve pa ni mogoče spremeniti. Sledilna plošča ni največja (10 x 6 cm) v svetu prenosnikov, vendar se izkaže pri upravljanju s sistemom in brskanju po spletu. Tipki poleg plošče sta za nekatere morda premajhni, a se nanju hitro navadimo, za igranje iger pa je kajpada potrebna kakovostna igričarska miška.

Nad tipkovnico desno in levo od ležaja zaslona sta dvignjena zvočnika. Prednost tovrstne postavitve je, da zvok potuje neposredno v ušesa uporabnika in je zato na dokaj dobri kakovostni ravni. Pogrešali pa smo izrazitejše nizke tone »base«. Jakost zvoka je sicer dobra, kljub vsemu pa so verjetno kakovostne slušalke tudi nujen dodatek.

Še dobro, da ni 4K

Na testu smo imeli model z zaslonom polne HD-razločljivosti, kar je celo bolje, kot če bil model z zaslonom 4K. Izkušnja igranja iger v tolikšni ločljivosti namreč ni najboljša, ker prenosniku zmanjka sape. Nima pa težav z razločljivostjo 1.440, kot bomo videli v nadaljevanju. Uporabljena je zaslonska tehnologija IPS, kar na kratko pomeni naravnejše barve in širši barvni kot, zaslon pa je tudi dovolj svetel (prek 300 nit). Nižja razločljivost ima še eno pozitivno posledico, in sicer visok čas osveževanja 120 Hz. Če zaslon prenosnika ni dovolj, lahko priključimo zunanjega, pri čemer grafična kartica podpira tehnologijo G-sync, ki sinhronizira osveževanje slike z osveževanjem monitorja.

Mišice pod pokrovom

Štirijedrni procesor, grafična kartica GTX 1060 in kar še sodi zraven, dajejo dovolj moči za večino iger, a ne vseh. Grafika ni največ, kar ponuja Nvidia, hujše igričarske zverinice stavijo na različico 1070 ali celo 1080, pri snovanju prenosnika pa so uporabili oblikovalski standard Max-Q. Gre za kombinacijo oblikovalskih prijemov, termičnih in energijskih rešitev ter programske opreme, da so igričarski prenosniki lahko tanjši. Po domače, rešuje težavo z odvodom toplote, manjša hladilna telesa pomeni tanjši prenosnik, delno pa tudi porabo energije, ko deluje na baterije. Pod črto in kot kažejo nekatere meritve, naj bi bila zato grafika do deset odstotkov manj zmogljiva kot identična kartica brez upoštevanja standarda. Kako tudi ne? Težavo z odovodom toplote lahko delno reši učinkovitejše hlajenje, a boljše rezultate dobijo, če se »čip« preprosto manj greje. Se manj trudi in je manj zmogljiv, saj deluje v počasnejšem taktu, zato pa pri Omenu in dotični grafični kartici lahko rečemo, da ni dovolj zmogljiva za poganjanje iger v 4K, a več kot dovolj za igre v polni HD-razločljivosti (60fsp). Pri teh namreč nismo zasledili, da bi prenosniku kadarkoli začelo zmanjkovati sape. Igre, večinoma smo, razumljivo, poganjali navidezno resničnost, so delovale gladko brez opaznih zakasnitev. Ker je prenosnik opremljen s pogonom SSD, je hiter tudi zagon, edino, kar pa smo opazili, je bilo občasno glasnejše delovanje ventilatorja.

Baterija pa HP-ju ni v ponos. Razumemo, da gre za zmogljiv prenosnik, vendarle imajo nekateri tekmeci več soka v svojih baterijah. Dobre tri ure ne preveč zahtevne uporabe in veselja je konec. Ampak, saj gre za namenski računalnik, namen pa je igranje igre, zmogljivejših pa verjetno ne igramo v baru ali med čakanjem na letališču. Če pa, potem pač poiščemo električno vtičnico.

Sklepna beseda

HP Omen 15 je namenjen srednje zahtevnim igralcem. V najboljši »konfiguraciji« brez večjih težav, če zanemarimo občasno tuljenje ventilatorja, poganja igre v polni HD-razločljivosti in s 60 slikami na sekundo (60 fps), za dobro izkušnjo iger razločljivosti 4K pa njegove zmogljivosti ne zadoščajo. Tipkovnica je odlična, enako tudi zaslon, ima dober (velik) nabor različnih priključkov, le v trajanju baterije je pod povprečjem. Primeren je tudi kot zamenjava za srednje zmogljive namiznike, vendar se nam v teh primerih zdi nujen nakup dobrega večjega monitorja. Nujna dodatka sta tudi igričarska miš in kljub solidnemu zvoku tudi slušalke (ali zvočni sistem).

Microsoftova »zmiksana« resničnost

 

Ime naglavnih očal je dvoumno, saj so v resnici očala navidezne resničnosti – kot tekmeca Oculus Rift ali HTC Vive. So Microsoftov odgovor na njuno uspešnost oziroma način vstopa na področje iger navidezne resničnosti (VR). Microsoft je naredil specifikacije, po katerih jih izdelujejo izdelovalci računalnikov. Zato jih je cel kup, na zunaj so si različna, znotraj pa enaka. Morda so manjše razlike le v ločljivosti zaslonov. Podobno velja tudi za krmilnike, brez katerih je potop v navidezne svetove skoraj nemogoč.

 

Zaslona HP-jevih očal sta v ločljivosti 1.440 pik, kar je zaradi razdalje do očesa primerno. Še boljša bi bila sicer ločljivost 4K, vendar bi potem očala stala veliko več, pa še zahteve po zmogljivosti računalnika bi bile mnogo večje. Z računalnikom so povezane s kablom, na strani očal je en priključek, na strani računalnika pa dva, USB in HDMI. Kabel je dolg in dopušča gibanje v omejeni razdalji od računalnika, prek njega pa očala dobijo tudi električno energijo. Poleg tipal za spremljanje premikanja očal v prostoru in od natančnosti zaznave je odvisna učinkovitost prikaza slike, torej kam in pod kakšnim kotom gledamo, zato sta spredaj tudi dve kameri s 170-stopinjskim vidnim kotom. Tam nista zato, da bi prikazovali resnično okolico z navideznimi predmeti v njej, temveč kot tipali služita za zaznavo položaja igralca v prostoru. Poleg tega spremljata premikanje krmilnikov, ki jih ima igralec v rokah. Ti so z računalnikom povezani prek Bluetootha. Energijo jima dajejo običajne baterije, imata pa tudi zanimiv krog – kot ščitnik dlani z belimi sijalkami. Te svetijo, z njihovo pomočjo pa kameri v očalih spremljajta premikanje krmilnikov v prostoru. Ker ju vidita le, ko ju ima igralec pred seboj, imata tudi krmilnika dodatna tipala za zaznavo položaja in tudi, če enega na primer damo za hrbet in pritisnemo za akcijo, se ta dogodi, morda le ne tako zelo natančno kot v primeru, ko je spredaj. Tekmeca imata ravno zato dve dodatni samostojni kameri – satelitski tipali, ki ju namestimo v prostor, da spremljata igralca pred seboj ne glede, kam ta gleda. Dva pristopa, vsak pa ima prednosti in slabosti. Pri HP-jevih očalih dodatna tipala niso potrebna, zato pa je zaznava položaja in premikanja krmilnika za hrbtom igralca manj natančna.

Potop v navidezni svet

 

Čeprav je v ozadju očal Microsoft, pa težko rečem, da se je na polju zanimivih VR-aplikacij potrdil. Bore malo jih je v njegovi tržnici, žal, kolikor tolikor dobre pa so le v plačljivi, ne pa tudi v demorazličici. Sicer pa se, ko očala povežemo, vklopimo krmilnike in zaženemo ustrezne programe, znajdemo v navidezni hiši, v kateri se spoznamo z načeli upravljanja navideznega sveta. Krmilnika imata namreč cel kup gumbov in toplo priporočam, da se nanju navadite. Vaja pač dela mojstra. Sistem sicer zazna hojo in lahko hodimo, vendar smo omejeni z dolžino kabla, pa tudi prostora, v katerem smo. Dobro je, da lahko določimo (izmerimo) prostor, v katerem se lahko premikamo, ne da bi se v karkoli spotaknili, navidezni zidovi pa se potem prikažejo v umetnem svetu, ko se jim preveč približamo. Hodimo torej tako, da uporabljamo tipke na krmilniku, obračamo se s telesom, z rokami pa počnemo, kar zahteva umetni svet. Tega oziroma igro VR pa boste prej ali slej poiskali na igričarski platformi Steam, kjer jih je mnogo. Tudi brezplačnih oziroma demonstracijskih, ki pa so hkrati tudi kakovostne in izrabijo vse zmogljivosti tako računalnika kot tudi očal navidezne resničnosti.

 

Sicer pa je kakovost sveta odvisna tudi od programerjev, ki so ga naredili. Kar sem poskusil (Oasis), ni bilo slabo. Za razliko od gledanja navidezne resničnosti prek naglavnega držala za pametni telefon pa je očitna tudi višja ločljivost slike in hitrejši čas osveževanja. Nekaj vpliva ima tudi računalnik, vendar nisem zasledil zatikanja pri prikazu slike, zakasnitve med premikom glave in prilagajanja slike smeri pogleda ali slabosti zaradi prehitrih ali premalo natančnih sprememb slike. Dejansko je tozadevna kakovost na ravni očal Rift ali Vive. Občasno pa se zatakne pri zaznavi krmilnikov v prostoru, če te dlje časa držimo pri miru izven vida obeh kamer v očalih. Nasploh imam sicer nekaj pripomb glede natančnosti njunega spremljanja, vendar se težave pojavijo redkeje in v resnici niso imele velikega vpliva na mojo izkušnjo.

Sklepna beseda

HP-jeva očala in tudi krmilnika sta kompaktno izdelana, nekoliko pa me moti, da imata običajne, ne polnilne baterije. Pri intenzivnem igranju – kaj pa drugega počnemo, ko igračo prvič prinesemo domov – jih bomo morali velikokrat zamenjati. Očala niso pretežka, tako da je nekaj časa nošenje celo udobno. Pa kakšni uri lokostrelskega švicanja in ubijanja zombijev v grajski temnici pa se počutimo razbremenjene, ko jih snamemo. Oba zaslona v njih imata za današnje razmere dovolj visoko ločljivost, dober vidni kot in hiter čas osveževanja slike.

Vprašanja in odgovori

  • Ali je HP Omen 15 dovolj zmogljiv za igre VR? Primeren je model z grafično kartico Nvidia GTX 1060, kajti ta ima dovolj moči za kakovostno poganjanje tozadevnih iger, saj je pomembno, da se slika ne zatika, da prehodi niso prehitri, saj vse to in še kakšne posledice premalo zmogljive grafične kartice lahko vplivajo na pojav slabosti.
  • Je prenosnik primeren le za igranje ali še kaj? Gre za igričarski prenosnik, kar pomeni, da ima dovolj procesorske in grafične zmogljivosti tudi za zahtevne igre. Zmogljivosti pa pridejo prav tudi pri drugih zahtevnih nalogah, kot sta urejanje videa ali fotografij. Prav tako je lahko prenosnik nadomestek za namizni računalnik, ki dolgo ne bo zastaral.
  • Moram med igranjem iger VR stati?Ni nujno, lahko tudi sedimo, ampak v tem primeru smo manj gibljivi. Je pa to odvisno od iger oziroma programov VR. Če navidezni svet le spremljamo, brez da bi vanj posegali, potem je sedenje primerno, ker pa smo med stanjem gibljivejši, je ta položaj primernejši za igre, v katerih streljamo oziroma smo kako drugače v interakciji z navideznimi predmeti. Sicer pa ne potrebujemo veliko prostora. Zadostuje že kvadratni meter praznega prostora. Pomembno je namreč, da se med potapljanjem v umetnem svetu ne zadevamo v predmete iz resničnega.
  • Kako pomembna je pravilna namestitev?Ta očala imajo le en trak z gumbom na zadnjem delu, s katerim ga zategnemo in tako preprečimo, da bi nam očala padla na tla. Pri tem je pomembna pravilna lega, saj je sicer slika lahko zamegljena – toliko bolj, če vid igralca ni več najboljši.

Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
3. julij 2018
4078
3. julij 2018
Test na dlani: HP Omen in očala Microsoft Mixed Reality
Windows