• /PublishingImages/drawnimal_elephant.jpg

    Ukradeno otroštvo

    23. september 2013 - Alenka Selčan

    Leto 2013, prizor v slovenskem gostišču. Za mizo sedijo očka, mamica in malček, ki na vprašanje po letih najbrž ne bi pokazal več kot štiri prstke. Ko starša kramljata ob kozarčku vinca po pravkar zaužitem obroku, mali prav nič ne teži po njuni pozornosti, saj zavzeto tapka po pametni tablici, ki ga zabava z domiselno pedagoško igrico. Nihče od družinice ne opazi radovednih pogledov s sosednjih miz, ki jih ne spremlja le čudenje, da malček povsem samostojno uporablja novodobno tehnologijo, ki jo še sami ne bi znali, temveč tudi neizgovorjen očitek, da je to za otroka neprimerna igrača.

    Je predsodek pred uporabo tehnologije pri naših najmlajših upravičen? Česa se pravzaprav bojimo? Ko o tem povprašam starše, odgovor ponavadi zameglijo nostalgični spomini na stare dobre čase, ko je bilo otroštvo omejeno zgolj na igro v tusvetju, potolčena kolena in tvrisanko pred spanjem. Je zavrnitev novodobne tehnologije zavoljo srečnih spominov res tako preprosta in brez posledic?

    Koliko staršev in vzgojiteljev sploh pozna pedagoške aplikacije za predšolske in šolske otroke? V oceanu aplikacij, najsi gre za interaktivne pravljice, ustvarjanje zgodbic, risanje ali vzgojo o medsebojnih odnosih, se najbrž res ni lahko odločiti, katera bo najprimernejša za spodbujanje otrokove kreativnosti in mišljenja.

    [vimeo width="535" height="300"]51808452[/vimeo]

    drawnimal elephant

    Tudi odrasli šele osvajamo logiko pametnih naprav in se počasi učimo, da si z njimi pomagamo celo pri svojem delu. Je med slovenskimi učitelji kaj takih, ki vedo, da lahko ocenjevanje pohitrijo s QR kodo (Quick Key) ali takih, ki otrokom pri učenju matematike pomagajo z aplikacijami, kot je na primer Show me?

    Res, večina mobilnih aplikacij je napisanih v jezikih velikih narodov in slovenščina je tu v precej nezavidljivem položaju. Ker so razvijalci ponavadi zaposleni v revnih start-up podjetjih, ki šele upajo na bogato prodajo po širnem svetu, se ne zgodi pogosto, da bi svoj čas namenjali jeziku, ki ga govori manj kot tri milijone ljudi, še zlasti, ko gre za otroške aplikacije, ki ne obetajo visokega zaslužka.

    Vprašanje jezika je skorajda zanemarljivo, ko gre za igrice in podobno zabavo. Jezne ptiče razumemo tudi v kitajščini. A ko govorimo o pedagoških aplikacijah in se zavemo, da se angleško govoreči otroci že v vrtcu učijo brati in pisati s pomočjo Wondervilla ter podobnih učnih pripomočkov, se poraja vprašanje, če slovenski otroci ne bodo prej postali poligloti, kot bodo dočakali lep nabor tovrstnih aplikacij v domačem jeziku.

    Problem pa ni le v jeziku. Da imajo otroci premožnejših družin zaradi dostopnosti tehnologije več možnosti od tistih iz manj privilegiranih krogov, smo zaznali že tedaj, ko je postala raba računalnika pri pripravi nekaterih domačih nalog skorajda neizogibna. Le slutimo lahko, kakšna bo v nekaj letih razlika med otroki, ki skoraj od rojstva uporabljajo iPad, in tistimi, ki jim socialni položaj tega ne dopušča. Bodo tisti, ki bodo otroštvo preživeli zgolj ob žogi, imeli enake možnosti, kot njihovi vrstniki, ki bodo medtem s tinytap sami izdelovali svoje prve mobilne aplikacije in na kidzvuz.com samozavestno delili video posnetke o tem? Kako se bodo razlikovali po načinu razmišljanja, bo pokazal čas, dotlej pa tako staršem kot vzgojiteljem le spodbuda - brez strahu!

    "Touchscreen babies" ali otroci zaslonov na dotik so že tu in če si le lahko privoščite, se izobražujte skupaj z njimi in pogumno raziskujte nove dimenzije, ki jih prinaša interaktivno učenje prek pametnih tablic.


    comments powered by Disqus

 Catalog-Item Reuse ‭[1]‬

 Catalog-Item Reuse ‭[3]‬

 Catalog-Item Reuse ‭[2]‬

23. september 2013
185
17. marec 2014
Ukradeno otroštvo
Aplikacije
Android, iOS