»Veselim se, da bom lahko šla na kak izlet in v družbo! Da ne bom samo doma ...« (intervju)

Renata Anžič Trtnik25. december 2020Čas branja članka: 7 min

Cveta oziroma Cvetka Košir. Gospa, ki je dopolnila 73 let, pravi, da gre po novem letu kupit črko k, ki ji je ušla iz imena in jo v banki, ko gre »... dvignit penzijo«, na to stalno opozarjajo, še prej pa mora registrirati avto in ga spraviti čez tehnični pregled. Že na začetku je jasno, da gospa silno rada govori, tu in tam navrže kak hudomušen dovtip, zavihanih rokavov in z rokami v bokih pa življenju daje jasno vedeti, da mu ne dovoli, da bi bril norca iz nje. Iz nje kar vre, čeprav življenje ni bilo prav nič nežno do nje, (pre)mnogokrat ji je zagodlo zdravje, mož ji je umrl, ko je bila stara 35 let, njemu pa 38, sama je do konca zgradila hišo. »Gor sem spravila dva mladoletna sina,« pove, zdaj pa je obkrožena z dvema vnukoma, dvema vnukinjama, dvema pravnukoma in dvema pravnukinjama. Ob njih ji je lepo, doda.

Zakaj pogovor z gospo Cveto? Ker je Cveta ena od mnogih starejše generacije, ki ji je v teh časih težko, ko je svet večkrat obrnil naokoli in počez neviden sovražnik, virus, ki ne poškoduje le pljuč, temveč je zarezal v prav vse pore njihovih in naših življenj. Med najhuje prizadetimi so prav starejši, ki so v bitki proti bolezni novega koronavirusa najbolj ranljivi. Najbolj izolirani. Najbolj osamljeni. In najbolj trpijo. Strah jih je, ne vedo, kakšen svet jih bo pričakal, ko nam bo virus dovolil zapustiti svet med štirimi stenami. Gospa Cveta je prispodoba vseh starejših.

 

Koliko časa ste v pokoju?

V pokoju sem 20 let.

S čim ste se poklicno ukvarjali?

Pretežno sem delala v računovodstvu, zadnjih pet let pa sem bila vodja samskega doma.

Na katerem področju se vas je letošnje leto najbolj dotaknilo?

Najhujše je to, da se ne moremo družiti. Starejši smo le bolj povezani med sabo. Aktivna sem tudi v upokojenskem društvu, kjer pomagam kot tajnica. Tudi prek društva nisem imela z nikomer stika, saj vse stoji, vse je ustavljeno, vse izlete in dogodke smo morali odpovedati. Člani so bili precej žalostni zaradi tega. Vsaj enkrat na mesec smo se kam odpravili, poleti vsakih 14 dni organiziramo kopanje v Izoli. Zdaj ni bilo nič od tega. Upokojenci to zelo pogrešamo, predvsem druženje. Tako radi vsi poklepetamo, spijemo kofetek, kakšen kozarček vinčka in nam je res lepo. Zdaj nam ni ostalo nič od tega, ker se ne smemo družiti. Bomo videli, kako bo po novem letu.

Ste lahko te stike nadomestili na kakšen drugačen način?

Interneta nimajo vsi, predvsem najstarejši člani ne. Jaz bi ga sicer lahko imela, ampak se res ne maram ukvarjati z računalnikom, že v službi mi ni bilo do njega. Zadala sem si, da bom v penziji uporabljala samo telefon. In brala knjige. Saj se da tudi po telefonu pogovoriti ali pa pošljem esemes. Saj je dovolj.

Bi vam sploh katerakoli tehnologija lahko nadomestila pristne stike?

Zagotovo ne! Saj zato niti nočem ne vem kaj uporabljati. Uradne ure v upokojenskem društvu smo imeli enkrat tedensko. Vsaj pet članov je vedno prišlo. To je bilo že dovolj, da smo si vzeli čas in poklepetali, se pohecali. Jaz sem takšen tip človeka, da se znam zamotiti, na primer berem knjigo, skuham, pospravim ali kaj podobnega, ko mi je dolgčas, in lažje prebrodim osamljenost, pogrešanje ... Niso pa vsi taki, tako da za nekatere je še posebej težko obdobje, sploh če živijo sami ali nimajo domačih.

Se ljudem pozna, da trpijo, imajo stisko?

Te dni me je obiskala prijateljica. Tako na kratko, na dvorišču sva poklepetali. Glede na to, da sem prebolele covid in je bila sama, sem jo vseeno povabila na kavico, ker je bila videti res zelo žalostna. Ni šla, bala se je. Starejši se res bojimo, da bi se okužili, vsi imamo neke bolezni, kup zdravil ... bolj si dovzeten. Sicer pa ljudje to skrivajo. Sramujejo se. Na žalost je tako. Po njihovem obnašanju pa vseeno opaziš, da ni vse tako, kot je bilo prej. Kaj pa vem, ali bi o tem s prijatelji sploh spregovorili ... Malce kdo že kaj potarna, ampak kaj več od tega pa ne.

 

Kako je bilo, ko ste zboleli?

Deset dni je bilo res hudo. V sedmih dneh sem izgubila šest kilogramov. Nič nisem jedla, nisem mogla. Samo vodo ali čaj sem pila. Še vedno sem slabotna.

Kaj ste v tem času razmišljali?

Nič. Imela sem visoko vročino, zelo slabo sem se počutila. Razen odhoda do stranišča in nazaj v posteljo nisem nič drugega počela. Samo kak požirek vode sem naredila. Ves čas sem se le zavedala občutka, kot da mi nekdo s koleni kleči na prsih in me duši.

Ste se bali, da boste morali v bolnišnico?

Niti ne, glede na moje stanje so mi to tako ali tako odsvetovali. Razen, seveda, če bi se mi tako poslabšalo. Nisem paničar. Opravili so mi tudi posebne preglede v covidnem oddelku zaradi vročine, sem le v preteklosti imela možgansko kap. Glede na to, da nisem niti kašljala, smrkala, niti kihala, se je verjetno veliko bolje izšlo.

Imate občutek, da se vaši vrstniki bolj držijo doma zdaj kot v prvem valu?

Vsi se izredno držijo ukrepov in so doma. Že ves čas. Bolezen te pripelje do tega, da se zavedaš, da nimaš druge izbire. Mi starejši se držimo, mlajši se ne. Saj vsi poslušamo zgodbe o tem ... V glavnem so se starejši okužili od mlajših. Mi »tastari« se pa potem bojimo, da se ne nalezemo ...

Povedali ste mi, da nekateri iz društva vsako leto obiščete na domu ali v domu starejših občanov člane, ki so starejši od osemdeset let, in jih obdarite.

Drži, trenutno pa to ni mogoče. Darila smo predali svojcem na vhodnih vratih. Vsako leto se tako veselijo! Kako so veseli drobnih daril! Saj ne gre za nekaj velikega, bolj pozornost, ampak toliko veselja! Že to, da prideš k njim, si prijazen, jim daš darilo ... tako fajn se jim zdi, kot da so dobili še eno penzijo.

(smeh)

 

So letos izrazi na obrazih in v očeh kaj drugačni?

Seveda, neka negotovost, strah sta prisotna ... saj če ves čas poslušaš, da se ne smeš družiti, kako bi bilo lahko drugače ...

Imajo starejši voljo, da bi se naučili uporabe sodobnejše tehnologije?

Imeli smo nekaj takšnih tečajev. Glede na to, da je v našem društvu upokojencev čez 500 članov, zanimanje je pa izkazalo okoli deset ljudi, ni veliko volje. Kdor je imel v službi stik s takšno tehnologijo, še morda pokaže interes, da bi malo obnovil znanje ali ga izpopolnil.

Kako pa potem spremljate vsa ta navodila, kot so na primer ... naložite si aplikacijo #OstaniZdrav na pametni telefon?

Marsikdo sploh ne ve, kaj je to pametni telefon. Ima mobitel, ki je preprost, zastarel, tako kot je moj. Toliko, da pokličeš prijatelje, domače in k zdravniku, ko potrebuješ zdravila ali pregled.

 

No, če za konec pogledava v leto 2021, v spomladanski ali poletni čas, česa se veselite?

Veselim se, da bom lahko šla na kak izlet in v družbo! Da ne bom samo doma ... Ko se bo zdravstvena situacija umirila in se bodo sprostili ukrepi, bomo tudi v društvu pognali dejavnosti. Radi gremo naokoli, avtobus je vedno zapolnjen do zadnjega sedeža.

Preberite še:

  • Telekom Slovenije je tudi letos dobrodelen. Še posebej ima v srcu starostnike
  • Z E-oskrbo ni moja mama nikoli sama
  • E-oskrbi se lahko zahvalim, ker mi je res pomagala

  • Podobni članki

    © 2015 Telekom Slovenije