Slavko Pregl: »Mislim, da bo moja najboljša knjiga moja zadnja knjiga, in upam, da je še dolgo ne bom napisal« (intervju)

Renata Anžič Trtnik31. maj 2023Čas branja članka: 5 min

Spoštovani gospod Pregl! Vaše ime odzvanja v spominu, domišljiji in srcih mnogih otrok in odraslih. Sama spadam v generacijo, ki je rasla ob vaših knjižnih junakih. Le kdo se ne spomni Genijev – tistih v kratkih in dolgih hlačah, pa še brez hlač. In Odprave zelenega zmaja, ki smo jo brali vedno znova, ničkolikokrat pogledali na televiziji, vedno pa trepetali, ali bo Bobova Old punca vžgala. Pa še vseh preostalih ... Osebno povezujem najlepše spomine na čase osnovne šole ravno v povezavi z Bralno značko. Kam vse so knjige ponesle našo domišljijo!

Vaše knjige za mlade so postale del zimzelene otroške in mladinske literature v Sloveniji. Kako se je razvila ljubezen do pisanja za to občinstvo ter kakšne izzive in zadovoljstva vam prinaša? Vas ta dediščina spodbuja v ustvarjalnem smislu?

K pisanju za mlade bralce me je vzpodbudil urednik Pionirskega lista, Valter Samide. Zazdelo se mu je, da bi svoj talent – takrat sem pisal gospodarske komentarje za Mladino – lahko uporabljal za kaj boljšega. In sem se potopil v svoje otroštvo, v takratne želje in hrepenenja, odpotoval nazaj v druščino na dvorišču, v pohajkovanje po gozdu, obudil dogodivščine s prijatelji, od razbitih kolen do rabutanja češenj, in naše resnične pustolovščine malo počesal, skrtačil in tudi zavil v vedro domišljijo. Bralke in bralci so to odlično sprejeli in … ni se me dalo več ustaviti. Sijajno otroštvo, četudi ni bilo mobilnih telefonov, v rodnem Šentvidu pa en sam televizor v prostorih krajevne skupnosti in v majhni trgovini ena sama vrsta bonbonov so se pokazali kot zakladnica zgodb. K sreči – zakladnica, ki je praktično ni mogoče izprazniti. Veseli pogledi šolark in šolarjev, pa njihova duhovita vprašanja so mi velika vzpodbuda in, kajpak, neskončno zadovoljstvo.

Kaj menite, da je najpomembnejši vidik pri pisanju za otroke in mladino? Kakšne vrednote želite predajati skozi svoje zgodbe? Se posebej prilagajate njihovim potrebam in zanimanjem?

Pred davnimi časi – leta 2005 – sem za revijo Otrok in knjiga povzel stavek, ki sem ga povedal na srečanju mladinskih pisateljic in pisateljev Oko besede v Murski Soboti: po mojem mnenju je za uspeh v življenju treba delati, treba je biti dober, pošten in strpen, spoštljiv do soljudi in narave, lepo vedenje pri tem ni odveč in razumno spodoben jezik ne škodi. Te vrednote na kar najbolj prikrit način vtihotapljam v vse svoje pisanje in, upam, tudi v misli in kri deklet in fantov, ki posegajo po mojih knjigah.

Ste kdaj doživeli trenutek, ko ste začutili, da ste z enim samim stavkom ali prizorom dosegli nekaj posebnega v svojem delu? Prosim, delite takšno izkušnjo z nami.

Hm, težko. Vsakič, ko končam kakšno knjigo, sem načeloma zadovoljen in dobre volje. Vendar ko jo čez čas pogledam, se mi zdi, da bi kakšen stavek lahko povedal lepše, zgodbo izpeljal bolje … in si rečem, no, bo pa naslednja knjiga boljša. Ampak tudi pri naslednji se vse to ponovi. Zato mislim, da bo moja najboljša knjiga moja zadnja knjiga, in upam, da je še dolgo ne bom napisal. In da bom z vsem skupaj dosegel nekaj posebnega: zadovoljne bralke in bralce.

Napisali ste kar nekaj knjig, ki so del Bralne značke. Kako se po vašem mnenju Bralna značka odraža v bralni kulturi otrok in mladih v Sloveniji?

Bralna značka ima več kot 60 let. Na njene prireditve pogosto svoje vnuke in vnukinje spremljajo dedki in babice, ki so tudi brali za Bralno značko. To so nadlepi trenutki, Bralna značka je ena najuglednejših kulturnih »blagovnih znamk« pri nas. Danes to prostovoljno bralno gibanje zajame tri četrtine deklet in fantov slovenskih osnovnih šol, z njimi je 7.000 mentorjev. Njen delež pri oblikovanju bralne kulture mladih je enostavno neprecenljiv.

Ste opazili kakšne spremembe v bralnih navadah otrok in mladih skozi čas? Ali te spremembe vplivajo na vaše pisanje?

Bralke in bralci imajo radi dobre knjige in prav bi bilo, če bi jim jih tudi šolske knjižnice nudile v večji meri. Časi se spreminjajo, tehnologija, moda in navade tudi, ampak radovedni mladostniki imajo vedno radi humor, pustolovščine, ljubezen, prijateljstvo … ne glede na to, v kakšne zgodbe je vse to spravljeno. To so pač večne teme. Moje zgodbe so podobe iz realnega življenja, ne potujem na oddaljene planete, se ne ukvarjam z vilami, čarovnicami ali pošastmi. Dobre zgodbe si bodo vedno znale izboriti nekaj časa med bogatimi časovnimi možnostmi današnjih otrok, pa če je to glasbena šola, športni trening, privlačna igrica na telefonu ali kaj drugega. In tudi mame, ki bere pravljico svojemu zaspančku ali zaspanki, ni mogoče zamenjati. Ops, oprostite, lahko jo zamenja očka, ki bere pravljico.

Kako si prizadevate, da bi vaše zgodbe spodbujale empatijo, sočutje in strpnost med mladimi bralci? Zadnji dogodki v Beogradu in preveč podobnih novic iz sveta kažejo, da je v mladih srcih nekaj, kar tam ne bi smelo biti, pa tudi nečesa ni, kar bi moralo biti tam.

Mlada srca smo ustvarili starejši in vse, kar je v njih, je rezultat našega dela ali nedela. Mladi so naša podoba. Jaz z vsem svojim pisanjem in, kajpak, z delom pri Bralni znački skušam oblikovati splošno zaroto pameti in lepega proti vsemu, kar onesnažuje naša in življenja mladih ljudi.

V katerih delih najdemo več Slavka – v delih za mlade ali za odrasle?

V delih za mlade se v kar vseh mojih junakih po malem skriva mali Slavko. V delih za odrasle je v številnih dogodivščinah skrit Slavko, ki je že malo zrasel. Veseli me, da povsem odrasel ne bom nikoli.

Na kateri del vašega pisanja ste najbolj ponosni? Obstaja kakšna specifična knjiga ali zgodba, ki ste jo ustvarili in se vam zdi najbolj značilna za vašo avtorsko identiteto?

Vse moje knjige so mi po svoje ljube. Z Odpravo zelenega zmaja in Priročnikom za klatenje sem pridobil številno publiko, za Genije v kratkih hlačah sem prejel prvo pomembno nagrado (pa številne ponatise), Geniji brez hlač so prevedeni v največ jezikov (tudi albanščino), Strašna bratranca in druge zgodbe so potovali v uzbeški jezik, v slavni zbirki Sinji galeb so izšle štiri moje knjige… Morda so to Geniji v kratkih hlačah, morda je to Spričevalo, morda slikanica O fantu, ki je imel rad ptičke. Tako težko vprašanje bi bilo treba zastaviti literarnim teoretikom ali pa, hm, bralkam in bralcem.

Kaj bi svetovali mladim oziroma novim pisateljem, ki želijo stopiti na literarno pot?

Najprej: veliko berite. In potem: pišite svoje zgodbe. Na neki šoli sem na vprašanje, kakšne knjige najraje pišem, odgovoril: Tiste, ki še niso napisane.