»To je tudi čas, ko se lahko ustavimo, zadihamo. Je čas povezovanja in ne le odtujevanja« (intervju)

Renata Anžič Trtnik1. april 2020Čas branja članka: 8 min

Katjuša Jakšič je po izobrazbi specialistka zakonske in družinske terapije in geštaltpedagoginja. Pred tem je v Ljubljani končala univerzitetni študij teologije. Kot zakonska in družinska terapevtka deluje od leta 2007. Terapije izvaja po modelu relacijske družinske terapije, v delo pa integrira tudi tehnike in znanja drugih pristopov (geštaltpedagogika, čuječnosti, raziskovalno pogovarjanje ...). Z njo smo spregovorili o trenutnih razmerah tako okoli nas kot v nas. Pravi, da je vse to, kar doživljamo, normalno in pričakovano. Povsem konkretno pa nam tudi svetuje, kako trenutno živeti in preživeti ta viharen čas.

Čez kakšen notranji proces gremo v trenutnih razmerah?

Še nekaj tednov nazaj se mi je ta virus zdel nekaj izredno oddaljenega, nekaj, kar name morda res ne bo vplivalo. Žal je bila to zgolj iluzija. Realnost današnjega dne so omejeni socialni stiki, popolnoma spremenjena dnevna rutina … Trenutno smo v samoizolaciji, stran od prijateljev, odrezani od razširjene družine, delamo od doma ali pa tudi ne delamo zaradi preprečevanja okužb, otroci so doma in ne v vrtcih, šolah … Soočeni smo s potrtostjo in dolgčasom zaradi pomanjkanja socialnih stikov, omejitve gibanja ter porušene dnevne rutine. Posledično smo seveda bolj razdražljivi in jezni na vse okoli nas.

Slovenija se je ustavila, pravzaprav stoji cel svet. Ob trenutnih ukrepih za preprečevanje širjenja okužb smo prisiljeni ostati v svojih domovih, pogosto na majhni površini, možnost konfliktov je večja. Ob vsem tem nas po večini preplavlja strah, da se ne bi okužili z virusom, da ne bi mi okužili svojih domačih … Novice so po večini slabe, kar nas navdaja s tesnobo.

Nekateri imajo zaradi vseh teh skrbi in zaradi situacije povečan občutek strahu, težave imajo s spanjem, so bolj razdražljivi, posledično je več prepirov. Koncentracija nam zaradi naštetega lahko upade. Pomemben dejavnik slabšega počutja je tudi, da ne vemo, kdaj se bo zadeva končala. Lahko le ugibamo, vemo pa ne. Zaradi vsega naštetega je občutek skrbi močnejši in s tem povečan tudi občutek strahu. Občutek tesnobe raste. Pri ljudeh, ki imajo anksiozne motnje, so lahko reakcije okrepljene.

Kakšna čustva so v tem trenutku normalna in kaj lahko pričakujemo?

V tej situaciji sta strah in posledično tesnoba popolnoma normalen odziv. Ravno zaradi občutka strahu se ne bomo po nepotrebnem izpostavljali in zato morda ne bomo zboleli. Problem nastane, ko nas ta preplavi, zaradi situacije postajamo vedno bolj tesnobni. Bolj ko se tesnobo trudimo ublažiti, bolj nas ta preplavi. Občutek strahu je mehanizem, ki pomaga ubežati trenutni nevarnosti ali se izogniti prihodnji. Naše telo pripravi na boj ali beg, ob tem se poveča aktivnost možganov, pospeši se delovanje srca, kar povzroči boljšo prekrvitev mišic.

Včasih varovalni mehanizem deluje narobe in se sproži tudi, kadar ni nevarnosti. Kaj pa v dani situaciji? Je moj strah realen ali ne? Dejstvo je, da nam grozi okužba, če se ne držimo navodil za preprečevanje okužbe. Spremljanje novic je dobro, vendar v omejenem obsegu in le tiste iz preverjenih virov. Odsvetujem katastrofične in apokaliptične novice, ki le povečujejo občutek strahu. Prav tako nam bo v olajšanje že samo spoznanje, da smo tesnobni in prestrašeni.

Tesnoba je poenostavljeno povedno občutek ogroženosti. Pri tesnobi gre bolj za misel o tem, kaj se v prihodnosti lahko zgodi, medtem ko je strah hipen, reakcija pa ob konkretni nevarnosti. Tesnoba nam sporoča, kaj se dogaja z nami v povezavi z mojo trenutno življenjsko situacijo. Po eni strani nas ta situacija postavlja pred izziv, po drugi strani dvomimo vase, da lahko ta izziv premagamo. Pomembno je, da se ne poskušamo izogniti temu občutku. Pustimo ga, da je, vmes si ga lahko lajšamo z dihalnimi vajami (ko smo tesnobni, ponavadi dihamo plitko), torej začnimo dihati. Izvajajmo sprostitvene tehnike.

Naslednje, kar nam pomaga, je, da prepoznamo, da so to le misli in občutki. Nekako tako, kot bi gledali film. V taki situaciji pomaga fizična aktivnost zunaj, kot je tek ali hitra hoja. Žal je glede na trenutno situacijo to težje izvedljivo, vseeno pa lahko potelovadimo doma (tek na mestu, poskoki ...). Ko ste zaskrbljeni, pokličite prijatelje, glejte filme, zanimive dokumentarce, igrajte miselne igre, kot je na primer sudoku, preberite kakšno zanimivo knjigo.

Ena izmed tehnik za premagovanje tesnobe in velike zaskrbljenosti je čuječnost, ki je osredotočenje na trenutno opravilo ali dihanje. Pri dihanju si ne prizadevajte nadzorovati dihanja, preprosto bodite pozorni na to, kako vam zrak zmeraj znova polni pljuča in odteka iz njih. Lahko stopimo na balkon in poslušamo, kaj se okoli nas dogaja. S tem smo osredinjeni na zvoke okoli nas.

Če doživljate znake hude tesnobe in strahu, poiščite psihološko ali psihiatrično pomoč. Če pa ste že v procesu psihoterapije, se poskušajte s terapevtom dogovoriti za termin prek elektronskih medijev. V teh dneh je večina dosegljiva tudi prek Skypa, Vibra …

 

Manevrirati med delom za službo, pomočjo pri učenju, gospodinjstvom, partnerstvom, vlogo starša in še kaj je že v običajnih razmerah izziv. Kaj pa sedaj?

Kljub temu so trenutne razmere za naš čas precej nenavadne, če ne že težke, saj smo navajeni na precej hiter tempo življenja ‒ hitenje po raznovrstnih opravkih, vedno se nam mudi, komaj imamo kaj časa za sebe ... To je tudi čas, ko se lahko ustavimo, zadihamo. Je čas povezovanja in ne le odtujevanja. Res je, življenje, kot smo ga živeli še pred mesecem, je na čakanju. Kaj pa sedaj? Za nekatere je čas zaustavitve dobrodošel. Je čas počitka in rehabilitacije, za nekatere je ta čas obdobje kazni. Različno se prilagajamo in različno vpliva na slehernega posameznika. Za lažjo prilagoditev predlagam, da vzpostavimo novo dnevno rutino.

Vstajajmo ob isti uri, tako kot bi to običajno počeli med tednom. Če imate otroke v vrtcu, uvedite rutino vstajanja in preživljanje skupnega časa v igri z otroki. Starši si lahko porazdelijo skrb za otroke in se pri delu od doma izmenjavajo, mnogi ste doma zaradi varstva otroka in ne delate. Naj bo to vaš skupni čas. Tudi gospodinjska opravila naj bodo porazdeljena. Če živite sami ali v enostarševski družini, si postavite prioritete, da ne boste izgorevali ob vseh opravilih. Nič ne bo »narobe«, če kaj ne bo narejeno.

Pri šoloobveznih otrocih prav tako predlagam rutino. Vstajanje med tednom ob isti uri, dopoldne naj bo čas za pouk, poskrbimo za to, da bodo sledili navodilom učiteljev v zvezi s šolskimi obveznostmi. Pri mlajših otrocih bo preverjanje dela šolskih obveznosti nekoliko lažje kot pri mladostnikih oziroma najstnikih.

Z najstniki bi to lahko bila tudi težava, saj so že tako ali tako precej uporniški, pa vendar, zavedajmo se, da je tudi njih strah. Zato so lahko bolj sitni kot po navadi, bolj nezadovoljni, nihanja razpoloženja so izrazitejša. Vzemite si čas za njih, poslušajte jih, ne obsojajte. Določite dan in uro v tednu, ko je vaš čas samo za njih, prisluhnite jim in nikar v tem času ne odpirajte temo šola! To naj bo čas, ko vas bo zanimalo njihovo mnenje, njihovo doživljanje. Poslušajmo. Pomagajte jim premagati njihove strahove. Bodite sočutni in empatični starši. Otroke in mladostnike vključimo v domača opravila, dobrodošle so tudi razne družabne igre.

Izogibajte se drugim bližnjim stikom, nikakor pa se ne izogibajte telefonskim pogovorom, lahko se podružimo tudi prek raznih tehnologij, kot je na primer Skype.

Obdobje izolacije bo vsekakor izziv za odnose. Poskušajte ostati strpni, dokler ste lahko. Z bližnjimi se pogovarjajte o svojih doživljanjih. Pri tem predlagam, da govorite o sebi, kako vi doživljate, brez obtožb. Preberite kakšen dober članek o komunikaciji in o aktivnem poslušanju.

Za konec pa povsem osebno: kako pa vas nagovarja ta čas? Kakšno sporočilo vam prinaša?

Karantena predstavlja izziv za vsakega izmed nas. Zame to obdobje pomeni predvsem podarjen čas za mojo družino; moža in najino najstnico. Skrbi, ki jih imam, so običajne ‒ da ne bi kdo od nas zbolel, da ne zbolijo stari starši, kaj bo v prihodnosti ... Ampak po drugi strani nam je podarjen čas, katerega prej v vsakdanjem hitenju nismo imeli. In ta čas je zame izjemno dragocen. Da ne zapademo v občutek dolgočasja, se veliko pogovarjamo, gledamo filme skupaj, odigramo partijo kart, skupaj načrtujemo dnevne aktivnosti, kaj bomo kuhali ... Zaradi vsega tega dogajanja sem bolj pozorna nase in na ljudi, ki so mi blizu. S prijatelji se pogosteje pogovarjamo po telefonu, pogovori so kakovostnejši, saj se nam nikamor ne mudi. Marsikdo izmed nas se je, hočeš nočeš, ustavil.

Nekaj koristnih videov, ki jih za umirjanje predlaga naša sogovornica Katjuša Jakšič:

  • sedeča meditacija (zavedanje dihanja) - Žan Rojc,
  • pregled telesa - Žan Rojc,
  • Learn meditation from this Buddhist monk,
  • dihalne vaje za sproščanje,
  • progresivno mišično sproščanje, vodena vadba.

  • Podobni članki

    © 2015 Telekom Slovenije