Koronavirus jemlje ali daje? Na to naj si vsak sam odgovori. Želim pa si, da bi bila to le bolezen na dva klika.https://tehnik.telekom.si/kolumne/koronavirus-jemlje-ali-dajeKoronavirus jemlje ali daje? Na to naj si vsak sam odgovori. Želim pa si, da bi bila to le bolezen na dva klika.GP0|#3420eebf-654f-4d34-9a3f-09f00ebd16ef;L0|#03420eebf-654f-4d34-9a3f-09f00ebd16ef|Kolumne;GTSet|#4a74a62c-a60a-4e7a-9cdf-07a881fa48bc509017.3.2020 23:00:00<div class="ExternalClassBD8A673CF00F40FEA458110042BE01AE"><p>Še pretekli konec tedna se je zdelo tako oddaljeno, skoraj surealistično. Čeprav smo že vedeli, se nekateri že držali nazaj pri obiskovanju znancev, lokalov, trgovin, kakršnihkoli zaprtih prostorov, je bilo nepredstavljivo. Kot da nas ne zadeva. Kot da se to dogaja nekje daleč stran, nekomu drugemu. Kot bi sanjali <b>grde sanje</b> ali gledali film z apokaliptično vsebino, najverjetneje ameriške produkcije.</p><p>Potem pa je usekalo v nekaj dneh. Zdaj je tu. Med nami. In v nas. Strah, panika, jeza, žalost, čudenje, dvom, zanikanje, napuh, svojeglavost, brezbrižnost, posmeh ... in še marsikaj. Če pogledam, se oziram naokoli, spremljam sebe, družbena omrežja, je veliko temíne. Le kako ne v takšni situaciji! Glava je že težka od vseh dnevno osveženih številk novih okuženih, utrujena od poglabljanja v članke raznih strokovnjakov.</p><p>Oglasi se še občutek, da se je treba pametno <b>organizirati</b>, poskrbeti za družino, najbližje. In ko že zmanjkuje določenih nujnih osnovnih in »nujnih« potrebščin v lekarnah in živilskih trgovinah, se kot odrešenik čez možgane zapelje misel na splet. Spletni nakupi, saj res! Glede tega sem dinozaver, čeprav mi v nobeni situaciji ni ljubo obiskovanje trgovin. Preprosto tega modula ni v meni. Pozabljam na civilizacijske »dosežke«.</p><p>Tokrat sem se odpravila po že prej napol opravljenem nakupu v pravi trgovini najprej k enemu prodajalcu, ki tovrstno »naslado« nudi tudi po nevidnih poteh spleta. Prva izkušnja? Tri ure in pol je trajalo za srednje velik nakup (gledano s stališča priprave na 14-dnevno karanteno), da sem se ob (pre)počasnem nakupnem procesu, nekajkrat zamrznjenem starem računalniku le priklikala do gumba k blagajni. Res osvežilen občutek, kot na soparen in pregret avgustovski dan na dušek spita hladna limonada. Potem pa ljubezensko sporočilo: Zaradi preobremenjenosti nakup ni možen.</p><p>Lizajoč kibernetične rane se odklikam k drugemu prodajalcu. Ta mi vsaj prihrani dolge ure, ko mi nalije čistega vina, da pa v naše lepe kraje ne dostavljajo. Še vejo ne, kaj zamujajo! Takega razgleda ne vidiš zlahka, brundam v brk. Prav. Grem poskusit spet srečo s prvim, ker prvega ne pozabiš nikoli, a ne? Dejstvo, da je vsaj seznam živil v košarici ostal nedotaknjen, mi vlije voljo, da znova zaviham rokave. Priklikam se korak dlje, vse do gumba plačilo. Vse opravim z odliko, ko mi še ponudijo koledar, kdaj bi rada dostavljeno robo. Prav noben datum se ne odziva. Dokler se ne priklikam na osmi dan od trenutka, ko skušam prepričati sistem, da bi bilo pametno že prej priti do dobrin. Ne. Ne bo šlo. Osmi dan od danes naprej. Vzemi ali pusti.</p><p>Vstanem in preverim svoj mikro zamrzovalni predalček. Pa tudi dokaj majhen hladilnik. Preverim še predale in njihovo ponudbo. Ugasnem računalnik, se odpeljem do prve trgovine, diham čisto na tanko in se vsa v krču skoraj nevidno odplazim mimo najnujnejših polic in tečem ven. Na zrak. Z občutkom, da mi z las visijo <b>virusi</b>. Počutim se kot Monk z obsesivno-kompulzivno motnjo, ko vse razkužujem. Porcija črnih neobetavnih novic je naredila svoje, podzavest utišala glas razuma.</p><p>Doma pa ... organizacija po vojaško. Pregled in reorganizacija hladilnika, staro v prvo vrsto, novo v zadnjo. Predali: odprto, staro, novo, zaprto, najnovejše, žitarice skupaj, stročnice tudi, moka v svoj zaboj, vse za peko tudi ... Vse opremljeno z listki in formirano v kronološko vrsto, kako bo videti jedilnik za naslednjih x dni. Kot bi bila bibliotekarka za riž, moko, suhi fižol in testenine. Ob tem sem se prepričevala, da sem končno spet malo pospravila, kar sem že tako dolgo odlašala. Pa pomila vse predale. In da se je treba tako ali tako zamotiti, torej win-win kombinacija.</p><p>V resnici pa ... <b>občutek nemoči</b>. Podoben tistemu iz leta 1991 ob osamosvojitvi Slovenije. Povsem druga vsebina, povsem enak strah pred neznanim, nerazumljivim, minljivostjo. Spoznanje, kako ob takšnih ali podobnih kritičnih situacijah ob vsem znanju, napredku, tehničnem razvoju civilizacija klecne ob pomanjkanju toaletnega papirja. Ob plesu najbolj črnih misli pa na oltar postavi kocko kvasa in jo malikuje do neskončnosti. Tako močno, da je marsikdo tvegal zdravje in ga že nevemkaterič panično skušal kupiti.</p><p>Čisto brez posebnih raziskovalnih vzgibov skočim na <b>Google Trends</b> in vtipkam dva iskalna izraza, ki ju zadnje dni pogosto slišim in sem z njima bombardirana prek spletnih revij, časopisov, da o družbenih omrežjih ne govorim. To sta <b>kruh brez kvasa in kvas</b>. Iz grafa se lepo vidi, kako se je ob skrbi zaradi njegovega pomanjkanja povečalo zanimanje za peko kruha brez kvasa in kako sam narediti domači kvas. Zajeto je časovno od 11. do 18. marca. Pred tem je bila zadnja skrb na tem svetu peka kruha, s kvasom ali brez. Nato pa je ob prvih resnih informacijah o okuženih in samoizolaciji ter nabavi živil za 14 dni zanimanje za omenjena iskalna izraza eksplodiralo. Slika je dovolj zgovorna.</p><p><img src="/PublishingImages/korona-anzic-mar20-clanek.jpg" alt="" /> </p> (Vir: Google Trends.) <p>Veliko razmišljanj je tudi o tem, <b>kako bo svet videti</b>, ko bo vse to za nami. Kar se še do pred nekaj dnevi ni dalo, zdaj teče bolj ali manj normalno, na primer delo od doma, učenje na domu, posvečanje drug drugemu, kuhanje in peka bolj zdrave hrane, odkrivanje, kako je partner pravzaprav prav fejst človek ;), kako smo vsi razvajeni, nehvaležni za vse, nepozorni do drugih in sebe, malenkostni, v coni udobja ... Veliko razsvetljenj za tri dni karantene. Kaj šele bo! Vse to se bere posebej na družbenih omrežjih in je kot obliž na jeklen obroč okoli želodca, ki nam ga vsaka naslednja novica še malo zategne.</p><p>Nenadoma smo prepoznali v trgovcih prave junake, v medicinskem osebju še bolj. Pa niso edini, tu so še vsi, ki nimajo možnosti ostati doma, da bi bili kar najbolj varni sebi in drugim. Obupno se mi zdi, da ne znamo niti malo potrpeti v toplem udobju, polnem hrane, interneta, televizije, iger in še marsičesa. Ljudje se bojijo, kako bodo zdržali. Stavit grem, da bi vsak medicinec takoj podpisal za te sladke skrbi in ostal doma z družino. Razmišljam tudi o tem, da celo stroka napotuje na družabna omrežja, skratka na splet. Vse lepo in prav, res je treba v slabi situaciji izbrati manj slabo možnost, ampak ko bo vse to mimo, bo verjetno večji delež težav zaradi <a href="https://tehnik.telekom.si/kolumne/zasvojenost-v-digitalnem-svetu-tezave-v-realnem" target="_blank">odvisnosti od interneta</a>.</p><p>Ker imam to srečo, ki jo zdaj še bolj cenim, da živim v prečudovitem naravnem okolju, grem lahko resnično brez bojazni na sprehod. Ne da bi se bala, da bom morala pritisniti morda okužen gumb za dvigalo ali neštetokrat prijeto kljuko. V našem kraju sem opazila mnogo več prebivalcev kot kadarkoli. Ugotoviš, da se sploh ne poznaš. Tujci, čeprav živijo le nekaj hiš stran. In zdaj se presenečeno gledamo, ko se varno ognemo drug drugemu. Poklepetamo. Se za trenutek ustavimo in si pogledamo v obraz. To, česar že dolgo ni več med nami. <b>Iskrenega pogleda v oči namesto v zaslon.</b> Zrak pa zdaj še mnogo bolj preplavlja petje ptic, ki je bilo prej podrejeno hrupu avtomobilskih hup. Čas je dobil realnejšo dimenzijo.</p><p>Teorije zarot so mi tuje, nimam kje preveriti, ali držijo, ne morem vplivati, zato ne tratim energije in časa z njimi. Zato se ne spuščam v debate, ali nas bo določen del na tem svetu pokončal virus iz laboratorija, ki so ga ustvarile politične ali gospodarske skupine najvplivnejših. Bližje mi je, da ima narava prvo, zadnjo in glavno besedo. Da smo ljudje en mali prahec z večvrednostnim kompleksom v tem vesolju in času. Da narava teži k <b>ravnovesju</b>. Očisti po svoji logiki, ki se marsikdaj zdi kruta in nepravična.</p><p>Upam, da bomo v tej preizkušnji tudi mi očistili svoj <b>um</b> vsega nepotrebnega, negativnega, nepomembnega. Upam, da bomo očistili svoje <b>srce</b>, z njega odkrušili, kar je trdega, neprepustnega, kot je lubje preteklih let na zdravi, nežni sredici drevesa. Upam, da bomo resnično vzeli to lekcijo ter tako, zdravo in upočasnjeno, kot še pred dnevi nismo znali, živeli s prenovljenimi in bolj zdravimi <b>vrednotami</b>, postavili sebe, najbližje, naravo, hvaležnost, optimizem, vrline, spodbudne in prijazne misli ... <b>na pravo mesto</b>. Ko bo vse za nami, žal, nekaterih ne bo več med nami. Zato pa vzemimo, kar bo koronavirus kljub vsemu hudemu dobrega zanetil v nas. Naj predvsem <b>daje</b>. Še dva klika: delete in shut down. <b>Grem živet!</b></p><h3>#ostanidoma</h3></div><br>9 min

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije