Diagnoza: rak. »Zakaj jaz?«

Renata Anžič Trtnik 22. oktober 2019 Čas branja članka: 8 min
/PublishingImages/roza-okt-anzic-okt19-hero.jpg

Simona Vidmar. Gospa pred pragom 46 let in vijoličastih las. Kar pa človek opazi na njej, niso lasje, temveč predvsem živahnost, energija, ki se jo nalezeš po treh neuspešnih jutranjih kavah. Je kot fontana, ki bruha pozitivno energijo. In če v njeni bližini prestrežeš kapljico iz te fontane, se kmalu pridružiš temu žuborenju.

Vendar pred 10 leti ni bilo tako. Takrat je zbolela za rakom dojk. Statistiko bom namerno potisnila na dno članka, saj človek v takšni situaciji ni številka, temveč predvsem nekdo, ki trpi, ga je strah, išče tolažbo, se bori, bodri okoli sebe tiste, ki ga imajo radi in se zanj bojijo, se mnogokrat zjoče in se sprašuje: »Zakaj jaz?«

Takrat 36-letna žena in mamica zdaj že dveh odraslih otrok je nekega junijskega dne opazila, da jo na eni strani veže modrček. Kmalu so prsti zatipali tisto, kar je intuicija že vedela: zatrdlina in občutek, da naj čim prej obišče zdravnika, ker je ... Diagnoza: RAK.

Česa se najbolj spomnite iz tistega obdobja?

Takrat mi je zdravnica narisala krivuljo in rekla: »Ti si zdaj tu. Mi smo vse naredili, kar smo lahko. Na tej točki je od tebe odvisno, ali boš šla navzgor ali navzdol. Zdaj pa začni delati tisto, kar te veseli.«

Simona, menite, da je to recept za bolezni, ne samo raka?

Ja, jaz res menim, da je. Naj pojasnim. Vedno si na voljo vsem, vedno delaš za druge, vsi drugi in vse drugo ti je prioriteta. Otroci, mož, starši, služba ... sebe pa vedno postaviš na zadnje mesto. Poleg tega sem imela sama, verjetno po svoji mami, miselnost, kaj bodo pa drugi rekli. Moji vijoličasti lasje so primer te skrbi, kaj bodo pa drugi rekli, da imam takšne lase. Odkar sem zbolela, se s tem ne obremenjujem več. Kje pa piše, da so rjavi ali blond normalni? Kdo je postavil pravila o tem, kaj je normalno, prav ali narobe?

Ko me je zdravnica vprašala, kaj res rada počnem, sem ji povedala, da pa res rada plešem. Vendar jaz sem nazadnje plesala pri šestnajstih letih!!! Takrat sem se šele tega zavedla. »No, potem pa pojdi plesat!« »Ja, kako vendar, jaz imam otroke, družino, kup dela, kako naj grem plesat? In kam? Na veselico ali kaj?!« »Pojdi pa na veselico!« Tako preprosto je to, odprla mi je oči. In sem šla. Na Modrijane. Tam sem norela, ker mi je to toliko pomenilo.

Druga taka stvar je bila, da sem ji omenila, da tudi rada berem. »Torej leži na kavču in beri. Pa kaj če vsi okoli tebe tečejo, hodijo na jogo ... Ti počni to, kar tebi paše. Tisto, kar bi TI rada počela.« Tako preprosto je, vendar tega ne znamo, saj nas okolica tlači v neke okvire in tako se izgubiš. Ja, kar si boš privoščil za svojo dušo, to je to ... ampak nase pozabiš.

 

Delamo vsi enake napake?

Vsi. Dokler te ena taka stvar ne strese, živiš po pričakovanju drugih. Če se ti pokvari avto, ga takoj odpelješ na popravilo. Če pa te nekaj boli, ti je škoda denarja za eno masažo, da bi si olajšal bolečine. Res se ti mora nekaj zgoditi, da začneš razmišljati drugače. Ampak ne gre čez noč, to je proces.

Kar mi je pa najbolj dalo misliti, je bilo prijateljičino banalno vprašanje: »Komu pri kosilu najprej postrežeš juho?« Vsem drugim, otrokom, možu, staršem, gostom, povsem zadnja sebi, pa če je še kaj ostalo v loncu ali ni. Sebi sem vedno postregla nazadnje. Odločila sem se to spremeniti.

Prvič je bilo to, ko sem imela goste. Tokrat sem najprej postregla sebi. Sram me je bilo. Ampak nihče ni niti pokazal, da je to, da sem si prva nalila juho v krožnik, opazil, niti nič rekel. To sem morala vaditi. In veste, kaj? Nič se ni nikoli zgodilo. Nihče do danes ni tega pokomentiral. Banalen primer, vendar odraz nas samih. Težko je preklopiti in še težje v tem vztrajati, da si ti zdaj na prvem mestu.

Torej je najbrž nekaj resnice v tem, da si človek sam pripelje bolezen, sam sebi pa je tudi najboljše zdravilo.

Bi se kar strinjala s tem. Veliko mi je pomenilo, da sem se začela družiti z ljudmi pozitivnega in vedrega duha, ki so nasmejani, ljudje pozitivnih lastnosti. Ljudi, ki so me izčrpavali, sem dejansko odslovila iz svojega življenja. Nekateri se niso pustili zlahka, potrebovali so svoj čas, da so dojeli.

Zame je bilo tako prav. Pogosto sem bila na voljo marsikomu za pogovor, ko pa sem sama zbolela, ga zame prav ti niso imeli. V nekem trenutku moraš potegniti črto, če želiš sebi dobro. Današnji mladini, ki je drugačna od nas, dam prav, ko postavi mejo, reče ne, zapusti službo, kjer se ne počuti dobro. Nas so vzgojili, da moramo potrpeti. Ampak zakaj pa bi moral kdorkoli ob nečem trpeti?! Jaz tega ne razumem.

Simona pred diagnozo je bila torej oseba, ki je potrpela, vsem ustregla. Kaj pa razmišlja človek, ko mu zdravnik pove, da ima raka?

Najprej sem to zanikala. »Jaz pa ne. Zagotovo ne. Zmotili so se!« Ko pa te vendarle postavijo na realna tla, da se žal niso zmotili, me je prestrelila misel: »Kaj sem naredila narobe? Zakaj jaz?«

Je tako razmišljanje napačno?

Povsem! Danes vem, da nisem naredila nič narobe. Pa tudi če bi oziroma sem, vse se da odpustiti. Še morilec, ki je nekoga ubil, odsluži svojo kazen in je potem nekako »pobotan« z življenjem. Dobil je možnost popraviti krivico tako, da je odsedel v zaporu na primer 20 let. Jaz pa nisem nikogar ubila, da bi zaslužila tako hudo kazen, kot je rak. Tega si zagotovo nisem zaslužila. Vse se da razrešiti, pogovoriti. Danes to vem, takrat tega nisem vedela.

 

Kakšne strahove mora človek v sebi pomiriti, da lahko začne sodelovati pri zdravljenju sebe?

Dobro se spomnim tiste srede, to je bil zadnji dan mojega dopusta. Po fazi zanikanja sem tam obsedela. Nisem mogla vstati in oditi iz ordinacije. Tako sem jokala. Grozen šok je bil. Potem sem tam našla zloženko, kjer je opisano, kdo najpogosteje zboli za tem rakom. V nobeno skupino nisem spadala. Na koncu je z velikimi rdečimi črkami pisalo, da rak dojke ne boli. »Kako ne boli, saj mene vendar boli!« mi je švignilo čez možgane.

Razmišljala sem, kako ljudem to povedati. Vsem sem lahko, le staršem ne. Najprej sem poklicala prijateljico, ji hlipala v telefon, ona me je poskušala pomiriti, skratka, podiral se mi je svet. Ko sem prišla domov, sem povedala 17-letnemu sinu in 14-letni hčerki. Hči v resnici sploh ni povsem dobro razumela, kaj je to, precej lahko je sprejela. Sin se je obrnil proti meni, bil je na računalniku, in povsem mirno rekel: »Ah, ne sekiraj se, tole ti bodo naredili tak remont kot na avtu, potem boš pa kot nova.« To je tako resno povedal, da sem nehala jokati. To njegovo reakcijo sem potrebovala.

Kako naj nekdo pristopi do bolnega, da ga ne bo spravil v zadrego? Kaj tak človek takrat potrebuje od okolice?

Bom povedala, kako jaz ravnam v podobnih primerih. Če vem za nekoga, da nekaj težkega preživlja, bodisi je to bolezen, ločitev, karkoli, ne začenjam debate s tem. Vprašam osebo, kako je. Če pa se ta oseba sama začne o tem pogovarjati, potem začutim, da se želi o tem pogovarjati. Poslušam, dam kak nasvet, karkoli. Ko sem jaz zbolela, o tem razen moje družine, staršev in v službi ni nihče vedel. Takrat se nisem bila pripravljena izpostavljati, kaj preživljam.

Koliko pa ste dosledni pri nauku, da je treba poslušati sebe in sebe dati na prvo mesto?

Recimo 80-, morda 85-odstotno. Vedno mi ne uspe. Ko rečem, da grem na kavč, tudi grem. Prav tako ven. Ta lekcija je najtežja. In da počneš stvari, ki jih rad počneš. Pa karkoli že to je. :) Obstaja fant, ki mi je dal zagon za to, da sem danes takšna. Danes je ta fant že moški in še vedno me kliče mami. Moj sin. Če njega ne bi bilo, bi bilo zame vse skupaj dosti težje. Ni me pomiloval, ampak je bil realen in deloval je umirjeno.

 

Pred 10 leti Simona, danes ali jutri pa lahko kdorkoli od nas stopi na podobno pot, ki jo je prehodila. V videu si lahko ogledamo napotke za samopregledovanje dojk. Čeprav bolezen pogosteje prizadene ženske, ne prizanaša niti moškim.

 

 

Podobno kot v večini razvitih držav, je tudi v Sloveniji rak dojk najpogostejši rak pri ženskah, saj je vsak peti nov primer raka pri ženskah, rak dojk. Rak dojk ni izključno bolezen žensk, saj sta med obolelimi tudi eden do dva odstotka moških. Po podatkih Registra raka za Slovenijo jih je v letu 2015 zbolelo 1319 žensk in 8 moških. Tega leta je za rakom dojk umrlo 431 žensk in dva moška.

Delež bolnic, ki preživijo, se razlikuje med posameznimi državami, pokrajinami in celo med posameznimi bolnišnicami v isti državi. Umrljivost žensk za rakom dojk se počasi zmanjšuje, predvsem zaradi odkrivanja manjših tumorjev in kakovostnega zdravljenja, ki postaja vedno bolj prilagojeno posamezni ženski in njenemu raku. K odkrivanju manjših, netipnih sprememb (te so običajno manjše kot en centimeter) zagotovo pripomore organizirani državni presejalni program DORA, ki poteka od 21. aprila 2008 in je od januarja 2018 prisoten po vsej Sloveniji. (Vir: Povzeto po podatkih Europa Donna Slovenija.)

Modri Fon oktober 2019

Tudi pri Telekomu se zavedamo pomembnosti osveščenosti in preventive. Akcija nas na to vsako leto spomni že od leta 2008. Skupaj z uporabniki smo tako povezani v boju proti raku. Od vsakega prodanega aparata Samsung Galaxy A30s Pink Ribbon Telekom Slovenije in Samsung namenita 10 EUR za Združenje Europa Donna Slovenija. Pa ne pozabite si na svoj pametni telefon prenesti brezplačne aplikacije Breast Test za samopregledovanje dojk!


Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
22. oktober 2019
4886
22. oktober 2019
Diagnoza: rak. »Zakaj jaz?«
Android