Pravi junaki živijo med nami – preživel raka na modih, danes pa pomaga drugim

Renata Anžič Trtnik 19. november 2019 Čas branja članka: 12 min
/PublishingImages/movember-intervju-anzic-nov19-hero.jpg

Gregor Pirc zase pravi, da jih ima rosnih 46 let oziroma 22 let – to pomeni, da je zbolel pred 22 leti, star 24 let. Društvo Onkoman je njegova prostovoljska dejavnost, za katero se je odločil po tistem, ko je zbolel za rakom, saj, kot pravi, je imel slabe izkušnje z zdravniki. In ni želel, da bi še kdorkoli, ki bi zbolel, moral sam čez podobno situacijo. Še pred tem se je s pomočjo drugim začel ukvarjati šest let po diagnozi, ko je odkril, da se formira skupina za samopomoč moškim v sklopu Društva onkoloških bolnikov Slovenije. Včlanil se je in postal koordinator te skupine. Delali so do leta 2011, prirejali kup projektov, od koncertov do kolesa življenja, ko so fantje kolesarili po Sloveniji. Zadnje leto delovanja so kolesarili od Goričkega v Piran in pridružil se jim je tudi paraolimpijec Gal Jakič. Potem pa je, ne po njihovi želji, ta skupina počasi nehala obstajati. Leta 2016 so šli na svoje in ustanovili društvo Onkoman.

Ob srečanju z njim se je predramil moj spomin, da sem ga nekoč srečevala po hodnikih družbe, kjer on še vedno dela. Ogromen človek živahnega pogleda. Hodniki so nas vodili do kofeinskega oltarja, kavomata. Nikoli, prav nikoli nisem in ne bi pomislila, da je bil nekoč tako zelo bolan. Še en dokaz več, da ni za obupati in da bodimo prijazni drug z drugim, saj nikoli ne vemo, kakšno bitko bije vsakdo od nas v tem življenju, pa naj bo to pred kavomatom, na ulici, cesti ...

Kaj so za vas vrednote?

Moja vrednota je zdravje. Seveda po takšni izkušnji hitro ugotoviš, kaj ti je pomembno in za kaj je vredno živeti. Prav tako pomembni vrednoti sta mi tudi družina in prijatelji.

Ste pred boleznijo drugače gledali na življenje?

Absolutno! Takrat sem bil še smrkavec, pomembni so mi bili prijatelji, da smo ga skupaj žurali.

Kako pa je z optimizmom, ko si postavljen pred dejstvo, da imaš raka? Premikaš gore?

Lahko povem le svojo izkušnjo. Seveda na kaj takega nisi pripravljen, tako kot ni nihče. Soočiš se z minljivostjo, po glavi se ti podi vse možno. Takrat se v sebi odločiš, da bo pa tebi uspelo. »Jaz bom zmagovalec!« si rečeš. Napaljen si uro, morda dve. Potem pa zgrmiš v tako brezno, da te nihče ne more od tam izvleči. Ta krivulja zaniha vsaj desetkrat dnevno. Potem pa še sanjaš o tem. In se zbujaš. Katerakoli bolečina, ki se pojavi še leto ali deset let zatem, te vrne v razmišljanje o tej bolezni. Marsikdo je le navzven pozitiven, da bi zaščitil ljudi okoli sebe, da ne bi bili prizadeti. V resnici pa so v njem prave bitke.

 

Se to kaže predvsem pri moških?

Kaže se pri nas, moških, ker želimo biti močni, junaki. Vendar so tu še mame, ki so prave zaščitniške levinje, ko gre za otroke.

Je to ne glede na podporo okolice osamljen tek?

Ja, sam si. Zelo sam. Pa ta stavek, ki ga slišiš: »Saj bo!« Joj, vem, da oseba, ki to reče, dobro misli, pa vendar se moram jaz bojevati, kaj ti veš, kako mi je in kako bo ...

Če se vrneva v čas, ko ste bili stari 24 let. Kaj se je takrat dogajalo?

Nekaj sem zatipal na modih. In imel sem slab občutek v zvezi s tem. Takoj sem obiskal urologa, ki mi je rekel: »V redu si, lahko greš domov.« Čutil sem, da je nekaj narobe. Toliko časa sem mu sitnaril, da me je poslal na ultrazvok samo zato, da bom dal mir. Na ultrazvoku sta dva staknila glavi, mi še dodatno pregledala trebuh in mi v roke porinila izvide. Vedel sem, da nekaj ni v redu. Odšel sem v ordinacijo, kjer sem bil najprej. V petih dneh tega zdravnika nisem niti videl, kljub temu da me je operiral. Niti ni prišel, ko sem želel govoriti z njim. Peti dan so me odpustili iz bolnišnice. Kar želim s tem povedati, je, da je prvi stik, ki ga imaš, zdravnik. Edino on je v tistem trenutku tvoj rešitelj, ki ga imaš. In če on ne pristopi tako, kot je treba, potem nisi le sam, ampak tudi osamljen. Seveda v tistem trenutku zdravnik ne more vedeti vsega, nima še vseh preiskav, vendar topel in človeški je pa lahko. Samo to potrebuješ. Nekoga verodostojnega, ki ti bo podal roko.

Torej vi ste se jim pač morali prepustiti brez kakršnekoli informacije?

Ja, jaz nisem vedel, kaj mi bodo odrezali.

Pomaga bolniku, če mu zdravnik vsaj približno pove, kako uspešna naj bi bila terapija?

Če imaš prognozo le en odstotek uspešnosti, imaš v tem odstotku celih 100 odstotkov! Vsakdo, ki zboli, ima svojih 100 odstotkov možnosti, da mu uspe. Tako bi ti morali predstaviti situacijo. Nekdo, ki je bolj pesimistične narave, se bo ob napovedi, da ima manj kot 30 odstotkov za ozdravitev, že tisti trenutek, ko bo to slišal, pokopal. Ne! Vsi imamo vse možnosti, tudi znotraj zelo slabe prognoze. Ali bo uspelo ali ne, pa tega nihče ne more vedeti. Vsi smo zmotljivi, zato je treba previdno s takšnimi izjavami. Vsak zdravnik ti mora povedati resnico, nihče pa nikoli vzeti upanja. Moram povedati, da je glede tega onkologija pri nas svetla izjema. Tega se zavedajo. Spominjam se, kako smo na nevrološki kliniki v sobi ležali štirje bolniki. Vsi z rakom. In strašno smo se zabavali. Natančno smo vsi vedeli, kaj občutimo, saj smo si delili podobne zgodbe. Ko pa je v našo majhno druščino vstopil zunanji svet, je vse zamrlo. Ko smo ostali sami, se je razpoloženje spet dvignilo.

 

Kaj pa okolica?

Doma skušajo skriti, kako zelo jih skrbi, čeprav ne morejo. Šepetajo po telefonu, mama je jokala, ko me je po operaciji videla vsega v cevkah. Ko zunaj srečaš poznane, točno veš, ali vedo ali ne, piše jim na obrazih. Ljudje spremenijo odnos do tebe. Ne vejo, kako se obnašati, in tega jim sploh ni za zameriti. Spominjam se, da sem se v tistem obdobju najbolj ujel z najboljšim prijateljem, ker le on ni spremenil odnosa do mene. Skupaj sva šla ven na pijačo, izlet, ni bilo nobene razlike. Zakaj se te ljudje izogibajo? Ker so te že pokopali. Večina jih pozna samo negativne zgodbe. To je grozno. Moje stanje so refleksirali s svojo minljivostjo.

Moški smo takšni, da ne rinemo tja, kjer nas je strah. Po svoje je to tudi dobro. Slabo pa je v primeru, ko se ne počutiš dobro in sprašuješ vse po vrsti, od soseda, avtomehanika itd., piješ čaje in si postavljaš diagnoze, namesto da bi obiskal zdravnika. Ne glede na to, da sem sam na samem začetku imel z zdravniki slabe izkušnje, sem mnenja, da imamo v splošnem pri nas odlične zdravnike in prav tako zdravstvo. Še posebej na onkologiji. Je pa napaka v sistemu, huda. Da morajo bolni ljudje tako dolgo čakati na obravnavo ... to je hudo narobe. Zato res ne izgubljajmo časa, če čutimo, da z nami nekaj ni v redu. Pojdimo k zdravniku.

Vas je ta slaba začetna izkušnja zaznamovala?

Je, postala je moje poslanstvo. Zato osveščam prek društva. Zato nisem plačan, temu posvečam svoj prosti čas in dopust. Prav tako tudi drugi iz društva. To je kot neke vrste hobi, čeprav gre za zelo resne zadeve. Vsi dajemo sebe za druge.

Priznam, da mi je kot ženski vseeno nekoliko težje govoriti o raku, ki prizadene moške. Že zaradi same teme me je stiskalo v grlu. Do trenutka, ko sem prebrala vaše pričevanje, da vlada prepričanje, da bo bolnik s to boleznijo umrl, statistika pa kaže drugačno sliko. Beseda rak res vzbuja strašljive občutke.

Res je, vendar so danes zdravila, terapije in diagnostični postopki že tako dobri, da se je možnost ozdravitve precej izboljšala v primerjavi s časom pred 20 ali 30 leti. Ključ vsega je pa sreča. Če je nimaš ...

 

Kaj pa je sreča?

Hm, a zdaj bova pa filozofirala?

Zakaj pa ne?

No, vsak se srečuje z drugačnim dojemanjem sreče. Imaš nekoga, ki se spopada z minljivostjo, in nekoga, ki ga muči, ali bo še uspel dobiti jakno z razprodaje, ki jo je gledal v neki trgovini. Njemu očitno ta jakna pomeni toliko, da bo srečen, če jo bo lahko kupil. Za bolnega pa je sreča zdravje. Tako relativno je to. Zame je, če si notranje miren in zadovoljen.

Gregor, preidiva od filozofije k vprašanju: kje ga moški redno »biksate«?

Naš mačizen je največja težava. Ta naš ego. Mačistično podobo nosimo v sebi za vse, prijatelje, družino, okolico ... Že stokrat sem rekel, da ni problem splezati na Mont Everest ali po mačko na drevo, zdravnik pa je tisti, ki nam povzroča težave. Tu smo šibki. S priznanjem, da imaš težave in potrebuješ pomoč, bi priznal šibkost in svojo slabost. Zato moški tega ne počnemo. Ampak ravno če boš šel k zdravniku, boš junak! Na račun našega ega trpijo družina, okolica in ne nazadnje tudi ti sam. Moški smo zelo zaprti, nočemo se odpreti, nočemo se pogovarjati, nočemo povedati. Distanciramo se od tega, česar se bojimo.

Torej si danes »in«, če nisi tak mačo?

No, a si predstavljate Chucka Norrisa ali pa Scwarzeneggerja, ki bi rekel: »Ne morem lulati!«? To se junaku ne more zgoditi. Vendar biti neomajen mačo ni odgovorno. Če si bolan, ni odgovorno do tvoje družine, še posebej tvojih otrok, da se ne greš zdravit. Kako bo tem otrokom, ki bodo odraščali brez očeta? Marsikdaj slišim od moških: »Ne grem k zdravniku, kaj pa če je kaj narobe?« Ja, če je, boš slejkoprej moral na pregled, samo čas izgubljaš s takšnim razmišljanjem.

Poskušam razumeti: torej če zboli moški, to čuti kot neke vrste poraz?

Ja.

Tako hudo je?

Ja. Mhm. Samo poglejte, kako nas prikazuje marketing: lep, uspešen, mlad, s hudim avtom, fit ... Veste, katera je največja dragocenost?

Ne vem, povejte mi.

Čas. Časa ne moreš nikoli kupiti. Zato živi življenje, dokler imaš čas.

 

Pa sva spet na filozofskem parketu. Greva še malo k statistiki: rak prostate je najpogostejši od rakov pri moških, rak na modih pa je na sedmem mestu od vseh rakov, vendar najpogostejši pri mladih moških od 20. do 40. leta. Je o teh dveh vrstah raka vam, moškim, morda še nekoliko težje spregovoriti?

Je, marsikomu se je tudi nerodno sleči.

To je zelo intimno področje, povezano je z moškostjo, odločnostjo, junaštvom, tudi s potomstvom ...

Ja, vse to drži. Nam v društvu to ni težko, ker se prav zato tudi s tem ukvarjamo, je pa to lahko strašna ovira. Pa vendar je medicina tudi na tem področju izjemno napredovala. Pred približno 21 leti so ravno začeli vstavljati proteze mod. Naredijo rekonstrukcijo. To marsikomu precej ublaži občutek, stisko, da ni več popoln. To je stvar posameznika, kako zelo ga moti.

Movember je mesec osveščanja o raku, ki prizadene moške. Kaj želite s svojim društvom doseči?

Nismo edini, so tudi razna gibanja, ki so dejavna predvsem novembra, nekateri organizirajo en dogodek v letu, mi pa smo tu vse leto. Naše stališče je, da bolnika najbolje razume nekdo, ki je to pot že prehodil. Zato se mi izpostavljamo, da ljudem povemo, da to, da si zbolel za rakom, ne pomeni nujno, da boš umrl. Da imaš nekoga, na katerega se lahko obrneš, ko imaš vprašanja. Treba je vzgajati v drugačnem duhu, mlade je treba že osvestiti in vzgojiti, da se pregledujejo in skrbijo zase. To bi moralo biti del zdravstvene vzgoje v šolah. Premalokrat se pove, da zdravniki pozdravijo že dobrih 60 odstotkov onkoloških bolnikov. Moj nasvet je: Poslušajte svoje telo. V večini primerov ti telo samo sporoči, da ni nekaj v redu.

 

Najpogostejši raki pri moških (podatki iz statistične obdelave za leto 2016) (Vir: Onkoman):

  • rak prostate (1690 jih zboli, 404 umrejo)
  • kožni rak
  • rak pljuč
  • rak debelega črevesja in danke
  • rak glave in vratu
  • melanom
  • moda (statistično je zelo redek, saj jih letno zboli 107, vendar je najpogostejši v starostni skupini od 20. do 40. leta)
  • rak dojke (letno jih zboli 14)
  • Modri Fon november 2019

    Tudi pri Telekomu se zavedamo pomembnosti osveščenosti in preventive. Modri Fon novembra zopet dela dobra dela. Izberite odlični mobitel Samsung Galaxy S10+ z ultrasoničnim bralnikom prstnih odtisov ali Samsung Galaxy A70 z brezkončnim U-zaslonom po modri ceni v naj omrežju.

    Telekom Slovenije in Samsung ob vsakem prodanem mobitelu Samsung Galaxy S10+ in Samsung Galaxy A70 prispevata društvu OnkoMan za nakup urološkega simulatorja operacij.

    Preberite še:

  • Aplikacije za prave moške
  • Diagnoza rak zakaj jaz
  • Top 5 aplikacij za zdravje dojk

  • Podobni članki

     

    Nalaganje vsebine
    © 2017 Telekom Slovenije
    19. november 2019
    4925
    21. november 2019
    Pravi junaki živijo med nami – preživel raka na modih, danes pa pomaga drugim