»Včasih me kdo vpraša, kaj misli njegov pes. Kako naj jaz to vem?! Rečem mu, naj sede k njemu in ga vpraša,« inštruktor reševalnih psov o šolanju (intervju)

Renata Anžič Trtnik 7. november 2021 Čas branja članka: 7 min
/PublishingImages/MODIC-ANZIC-NOV21-hero.jpg

Borut Modic je inštruktor reševalnih psov. Zadnjih 15 let se ukvarja s psi za reševanje, po svetu pa že 10 let pse aktivno šola. Na vprašanje, ali je to zanj poklic ali hobi, pove, da je iz hobija postalo to njegovo delo, saj skoraj ni konca tedna, da bi bil doma. Trenutno ima štiri delovne pse, nekateri med njimi so že zaslužni »penzionisti«. Pojasni, da v Sloveniji poklicnih inštruktorjev reševalnih psov ni, celotno reševanje temelji na prostovoljstvu. Tudi po svetu je v večini tako, so pa nekatere izjeme. Njegovi psi so usposobljeni za reševanje iz ruševin, v naravi in izpod plazov, čeprav tega sicer ne počne, ker je to v domeni gorske reševalne službe. Kot inštruktor sodi v sam svetovni vrh, njegove metode so cenjene po vsem svetu tako med profesionalci kot prostovoljci.

Kje delujete?

Sem član enote USAR (Urban Search and Rescue), ki je na državni ravni, sestavlja jo okoli 60 ljudi, to so zdravnik, tehnično osebje, reševalni psi in osebje, ki pomaga pri reševanju, in enote EHI (Enota za hitro reševanje in intervencije), ki je v domeni Mestne občine Ljubljana. V tej enoti je tudi okoli 60 ljudi, ki se ukvarjajo izključno s posledicami ruševin ob potresu. Znotraj vsake take enote kjerkoli na svetu so tudi psi, ki iščejo ponesrečene pod ruševinami. Prav tako sem tudi član največje svetovne mednarodne reševalne enote IRO (Search and Rescue Dog Organisation), v kateri je od 50 do 60 reševalnih psov s celega sveta, sicer pa ima 25.000 članov iz 43 držav s celega sveta.

 

Kako se je vse skupaj začelo?

Zgolj slučajno. Že prej sem imel pse, nekega dne pa je žena domov pripeljala še enega. Nato sem začel razmišljati, da bi z njimi počel še kaj več, kot jih zgolj vodil na sprehode. Včlanil sem se v društvo za reševalne pse. Ljubezen do tega dela je nastala zgolj iz tega, kaj s psom početi, ker se mi zdi nekorektno, da imaš psa doma in vse, kar ima od tebe, so kavč, hrana in pol ure sprehoda.

Ste kar številčna kosmata družina. Kje pa živite?

S štirimi psi živimo v bloku. Ljudje imajo precej predsodkov v zvezi s tem, vendar če kogarkoli zanima, kako je videti čisto in pospravljeno stanovanje kljub toliko psom, je dobrodošel ob katerikoli uri. Res ne razumem, zakaj menijo, da je lahko tako stanovanje le umazano in da mora smrdeti. Imamo dva robotska sesalca, pse vsake toliko skopamo, ko je to potrebno, so vzgojeni. Vedo, da je prostor za igro zunaj, stanovanje pa je prostor za počitek. Ko pridejo obiski, so vsak na svojem prostoru in dajo mir.

 

Kako veste, kateri pes je ustrezen za šolanje?

Ustrezni psi so srednje velikosti pasem ‒ razlog je povsem tehnične narave v zvezi s premagovanjem ovir, transportom, dvigovanjem. Premajhni psi se težko premikajo čez ovire, preveliki psi, na primer bernardinec, ne pridejo v poštev tudi zaradi teže. Šola se labradorce, prinašalce, avstralske ovčarje, nemške ovčarje, borderske ovčarje, belgijske ... Osebno sem mnenja, da lahko vsakega psa, če res ni nekaj zelo narobe z njim, pripravim do operativne stopnje, da lahko rešuje v Sloveniji. Razlika nastopi v želji, ali si želimo izšolati vrhunskega psa za tekmovanja, da bo kotiral v sam svetovni vrh.

Pri kateri starosti jih začnete šolati?

Jaz pri osmih tednih, že prvi dan, ko pride k nam domov. To ni povsem resna šola, gre za nastavke h kasnejšemu šolanju in to počnemo prek igre. To je kot mala šola pri otrocih.

 

Povedali ste, da se z vašimi psi udeležujete tekmovanj. Je morda težnja, da se »zmagovalce« pari, da se pridobi specifične lastnosti, ki bodo pomagale oblikovati dobrega psa reševalca?

Če pogledava oba moja psa, ki ju imam danes s seboj, je mlajši star dve leti in pol in starejši deset let. Ta ima od mlajšega 10 kilogramov več. Zakaj sem namerno izbral manjšega prinašalca? Zaradi okretnosti in drugih praktičnih vidikov. Delovni psi res garajo, na ruševinah so zelo pogoste tudi poškodbe, skačejo kar visoko in lažji ob tem manj obremenijo noge. Psi se zdaj ločijo na delovno in razstavno linijo.

 

Ko pride do potresa, se preprosto s psi odpravite tja ali je kakšen poseben protokol?

Tako je bilo nekoč, vendar je stanje na tistem območju vedno zelo kaotično, zato to zdaj poteka tako, da prizadeta država zaprosi za mednarodno pomoč. V EU imamo neko službo, ki pošlje članicam prošnjo za pomoč. Potrebno je točno povedati, kakšno vrsto pomoči potrebujejo, da res dobijo, kar potrebujejo.

Kaj je za psa težje: reševanje iz ruševin ali v naravi?

Vsekakor iz ruševin. V naravi ima tudi očesni stik z osebo, ki jo najde, v ruševinah le voh. Včasih psi sledijo vonju, ki prihaja tudi iz osmih metrov globine. To je tudi premagovanje ovir, fizično je zelo zahtevno za psa.

 

Kako je videti takšno reševanje?

Na videz je videti zelo preprosto. Na kraj nesreče pripeljemo psa, ki je naučen, kako reševati v takšnih situacijah. Ko pes ujame vonj človeka pod ruševinami, ga sledi do ovire, od katere naprej sam ne more. Primer: hodi po ruševini in sledi vonju človeka, ki je tri metre globoko v neki cevi. Tu začne pes lajati na to cev. Tako mi vemo, da se v tej smeri nahaja oseba oziroma da je izvor vonja na tej mikrolokaciji.

Pošljemo še enega psa, da imamo res potrditev, da se v tem območju nekdo nahaja. Če bi se pes zmotil, bi morda izkopavali šest ur in nikogar našli, dragocen čas bi zapravili. Za vodnika reševalnega psa je zelo odgovorna naloga, da potrdi lokacijo. Tu nastopijo ljudje, tehnično osebje, ki začne izkopavati. Odkopljejo začetna dva, morda tri metre, ko se lokacijo izvora vonja spet išče s psom. Tak postopek ponavljamo, dokler se ne prebijemo do ponesrečenca. Tu je zelo pomembno usklajeno delovanje različnih profilov ljudi, teh je ponavadi sedem ali osem.

 

Na koliko reševalnih akcijah ste bili udeleženi?

Po kakšnem potresu še nisem bil k sreči, takih nesreč si nihče ne želi, sem pa vedno pripravljen, v Sloveniji pa vsako leto sodelujem v povprečno 50 reševalnih akcijah pogrešanih oseb.

Koga iščete?

Glede na staranje populacije so problematični starostniki z demenco, ki se izgubijo. Otroci niso tak problem, razen ob koncu šolskega leta, ko so razočarani, morda se sprejo doma in napačno odreagirajo, uidejo od doma. Žal ne najdemo vedno živih. V večini primerov gre v splošnem za samomore, so pa tudi primeri, ko jih obide slabost in padejo, se poškodujejo, ali jih zadene kap. Vendar je v več kot polovici primerov vzrok samomor, kadar najdemo mrtve osebe.

Kam v tujino hodite šolat pse?

Moja prva pot čez nekaj dni bodo Atene, sledijo Padova, Parma, Sicilija, prišel sem z Dunaja ...

Vedno vzamete pse s sabo?

Večinoma da in s seboj vzamem vsaj enega. Zagovarjam, da kar učiš, moraš biti tudi sposoben dokazati. Vse, kar učim, moji psi znajo. To jim pokažem v praksi in potem se učenja lotimo skupaj.

Vaše delo je priznano v svetovnem merilu.

Drži. Naj dodam še, da smo Slovenci v samem svetovnem vrhu. V mednarodni enoti je z vsega sveta okoli 50 psov, od tega samo iz Slovenije 11, kar je daleč največ iz ene države.

 

Rekli ste, da v šolanju psov ni prav dosti filozofije.

Nekateri iz tega res naredijo filozofijo. Pač morajo nekaj prodati. Ampak jaz vam lahko v desetih minutah razložim, kako lahko psa naučiš osnov: sedi, poleg, stoj. Nimam več kaj dodati, vse drugo je nakladanje. Včasih me kdo vpraša, kaj misli njegov pes. Kako naj jaz to vem?! Rečem mu, naj sede k njemu in ga vpraša. Jaz samo vem, kaj želim od psa. Pes pa je samo toliko dober, kolikor sem mu jaz sposoben to razložiti. To je vsa zgodba. Torej če moj pes nečesa ne naredi, nikoli ne razmišljam, kaj je narobe s tem psom, ali ni dovolj pameten ... Očitno mu jaz ne znam nečesa razložiti, jaz moram nekaj spremeniti, da se bova razumela.

 

Vsak pes bo v 99 odstotkih naredil to, kar mi od njega želimo. Uganka pa je, kako mu to povedati. Če mu to poveva za nagrado, bo pes vesel, če mu to poveva s kaznijo, bo sicer to naredil, ampak se bo videlo, da deluje iz strahu. Za vsakega psa po nekaj minutah ugotovim, ali so ga šolali z vzpodbudo ali s silo. Rad pojasnim na primeru otroka, ki se uči matematiko. Če ga nahrulimo, se ne bo več zbral in razmišljal, kako bi rešil matematični problem, ampak bo skoncentriran samo še na to, ali ga bomo spet nahrulili oziroma ali se bo pravočasno izmaknil, ko bo priletela batina. Še tisto, kar je bil prej sposoben, potem ni več. Izogniti si želi neprijetnemu.

Pes ni v ničemer drugačen. Pes ne pozabi, ne opravičuje, ampak nima druge izbire, on mora jesti, odvisen je od nas. Pes je ogromen egoist, ne pozna ljubezni. Je racionalno bitje, naravno, gre za zakon preživetja, to je zakon narave. Vsakega bi lahko odpeljal, če bi mu ponudil nekaj več. Od nas pa je odvisno, ali bomo ta dejstva izkoristili za pozitiven namen in na tak način. Razlika med nami in živalmi je ta, da ko ima žival dovolj, je to to, nam ljudem pa nikoli ni dovolj. Pa naj bo to glede hrane, česarkoli. Psi so naravni, niso pokvarjeni. Zakaj meni zdaj moj pes ves čas najinega pogovora nosi žogo? Ne zato, ker je meni to fajn, ampak zato, ker se njemu dogaja.

Kako psa naučite, da mora iskati človeka?

Zadnjih deset let se prakticira, da se skupaj zvari dva 200-litrska kovinska soda, da gre vanj lahko človek. Na vrhu naredimo majhno luknjo, od koder izvira človeški vonj. Mladega kužka žene radovednost, kaj je zdaj to. V bližini soda zazna nek vonj, mi temu rečemo vonjski kanal. To ga dodatno spodbudi, nagonsko, da temu vonju sledi, zanima ga, od kod prihaja. Ko pride do luknje, vtakne vanjo smrček, skriti človek pa ga začne hraniti. Ko ga hranimo, je to za psa izjemno ugodje. Tako vzpostavimo povezavo med vonjem in nagrado. Vonj psu prinaša nekaj dobrega. Vse to je igra zanj. Psu je to prirojeno. Psi to počnejo z neverjetno lahkoto, vonj prepoznajo v povprečju 10.000-krat bolje kot človek.

 

Kdo je primeren za inštruktorja?

Bom povedal zase. Jaz nimam nobene uradne izobrazbe, kar zadeva šolanje reševalnih psov. Obstajajo takšne šole, ki jih priznavam, večino pa ne. Za to imam jasne razloge – to je velik biznis. Sicer ne toliko v Sloveniji, predvsem v tujini. V Italiji je na primer vsak vikend organiziran webinar za inštruktorje, po 20-ih urah prejmeš diplomo. Vprašanje pa je, koliko od teh udeležencev je psa sploh videlo v živo. Tako ne gre to. Tak zame ni inštruktor. Ne zanima me, katero licenco ima kdo, ampak samo njihovi rezultati. Če ima licenco USAR ali je zmagal na svetovnem prvenstvu, so to dejstva, ki jih ne moreš zanikati, štejejo. V takem primeru se samo še vprašam, koliko je v tej osebi pedagoške žilice. Če je oseba kolerična, konfliktna, ne dopušča drugega mnenja ... s takimi si ne želim delati.

 

Kakšna mesta dosegate na tekmovanjih svetovnih prvenstev?

Moral bi pobrskati po spominu, mislim, da 6., 7. 13, 2. mesto ... Bolj kot dosežena mesta mi je pomembna konstantnost, torej ne da si danes na samem vrhu, potem pa za nekaj let izgineš. In se spet pojaviš. Pomembno je to, da se redno udeležuješ takšnih tekmovanj, da držiš neko kakovost konstantno, da si reden član na primer tima USAR ... Sam ne razmišljam tekmovalno, to je zame zgolj promocija, miselno pa sem orientiran v resnične situacije. To je popolnoma druga zgodba od tekmovalnosti.

Koliko nam je sodobna tehnologija, na primer aplikacije ali webinarji, v pomoč pri šolanju psa? Ali je sploh možno nadomestiti kak del človekovega vložka pri tem?

Če bi obstajale za delovne pse, bi zagotovo vedel. Menim, da je to nemogoče, povezava mora biti ena na ena, v živo. Če je to v smislu, da za tem stoji neka obstoječa šola za dresuro, je to nekaj drugega. Ponavadi imajo nek svoj kanal ali spletno stran, v kateri imajo določene cene, članarino, določen čas, ko bo webinar na voljo. Tu so tudi socialne komune, kjer si lastniki psov izmenjujejo izkušnje, informacije ... Na to gledam tako: ne morejo biti vsi vrhunski, tako ne inštruktorji kot tudi ne psi, ampak vsak korak, ki gre v pravo smer, je dober in dobrodošel. Če je to božanje psa, metanje žogice, igra, karkoli, kar pelje stran od starih vzorcev, kot je na primer pes na verigi, je to pohvalno.

Zdaj je precej priljubljen dog dancing, meni to ni smešno, zdi se mi super, da se gradi dober odnos. V tem vidim vrhunsko poslušnost. Marsikaj se lahko naučimo, to je šola. Vse, kar je v dobro psu, je zame pohvale vredno, tudi če so to aplikacije, webinarji ali karkoli na nekih platformah. Ni potrebe, da bi bila uporabna vrednost, tako kot mora biti pri delovnem psu. Če v neki aplikaciji prepoznamo nekaj, kar je za mene in psa koristno ali zabavno, podpiram. Je pa dobro izbirati boljše, bolj kakovostne aplikacije, ki imajo morda tudi neko boljše strokovno ozadje. Prepričan pa sem, da nobena aplikacija ni narejena zato, da bi psu škodovala.

Da bi bolje dobili vpogled v to, kako prek vonja pes dojema svet, si oglejte zanimiv kratek film .

 

Preberite še

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in gorski reševalec: »Motiv, zakaj oditi v gore, se je povsem spremenil« »Pomirja me to, da ležem pod nebo in gledam brez instrumenta, kajti ta ti nadene plašnice« (intervju)

Nalaganje vsebine
© 2021 Telekom Slovenije
7. november 2021
5803
7. november 2021
»Včasih me kdo vpraša, kaj misli njegov pes. Kako naj jaz to vem?! Rečem mu, naj sede k njemu in ga vpraša,« inštruktor reševalnih psov o šolanju (intervju)