Kako z zasaditvijo enega drevesa ustvariš gozd? (intervju)

Renata Anžič Trtnik 4. oktober 2021 Čas branja članka: 6 min
/PublishingImages/TREECELET-ANZIC-OKT21-hero.jpg

Tako, da nas k temu pristopi čim več. Treecelet je okoljsko podjetniški projekt. Pet ljudi je delalo slaba tri leta, da so uspeli financirati zasaditev približno 350.000 dreves po različnih državah sveta. »Cilj je milijon dreves v čim krajšem času, po možnosti do konca leta 2023,« pove Miha Hrovat, soustanovitelj, projektni vodja in polovica entuziastičnega dueta bratov. Naredili so zapestnice, z nakupom katerih spodbujajo sajenje dreves pretežno na področjih, kjer je krčenje gozdov najbolj kritično. Tudi skupaj s Telekomom Slovenije soustvarjajo zeleno prihodnost. En odslužen mobitel, eno zasajeno medovito drevo. Lepo, kajne?

Kako ste se našli s Telekomom Slovenije?

Telekom gradi trajnostno zgodbo z odsluženimi mobilnimi telefoni. To so želeli povezati v neko zgodbo in s koristjo za skupnost. Ko smo se srečali, sem pojasnil, kaj počnemo in kaj želimo z našim projektom doseči. Sajenje dreves je bila izhodiščna točka. Naredili smo načrt, da bomo v Sloveniji sadili medovita drevesa, in določili lokacije.

Lepo. Slovenija je sicer res zelo poraščena dežela, vendar medovita drevesa prinašajo toliko dobrih učinkov na naravo in nas kot del te narave. Pa vendar, kaj pa je razlika med našo deželo in Tanzanijo, Kenijo, Haitijem, Madagaskarjem, Avstralijo, Kalifornijo in Amazonijo, kjer sadite raznolike vrste dreves?

Slovenija ima 60 odstotkov gozdnatih površin, vendar ima druge težave, na primer zaraščanje, neuporabno podrast ... Mi nimamo težav z izgubo gozda. Indonezija pa je na primer tretja na svetu po onesnaževanju CO2 zaradi požiganja gozdov, takoj za ZDA in Kitajsko. Gozdov tam ne požigajo zaradi industrije, temveč pridobivanja palminega olja. Pa tudi živinoreje, enaka situacija je v Amazoniji, gozdove sekajo zaradi travnatih površin, ki so namenjene paši. Drugi problem živinoreje je, da živina potrebuje ogromno hrane. 90 odstotkov poljedelskih aktivnosti na svetu je namenjenih živalim in ne ljudem.

Potrebujemo prostor, če želimo nahraniti ljudi na svetu. V zadnjih 60 letih je število ljudi poskočilo s treh milijard na osem! Zaradi želje po prehranjevanju z mesom na žalost nasrkajo gozdovi. V tropskem pasu so najboljše razmere za poljedelstvo.

 

Zgodba, zakaj sadimo v Tanzaniji, se spet razlikuje od prej opisanih primerov. Tam ne gre toliko za povpraševanje po določenih surovinah v razvitem delu sveta, tam so razlogi to, da skupnosti še vedno uporabljajo les za kuhanje, uporabljajo ga za gradnjo hiš ... Z naraščanjem prebivalstva je seveda potreba po lesu večja.

Naše življenjske in prehranjevalne navade se ne prilagajajo sorazmerno temu, kar vzamemo iz narave. Naše načelo je, da če se želimo boriti proti krčenju gozdov in globalni klimatski krizi, potem moramo delovati tam, kjer je največji problem. Saj delujočega avtomobila ne popravljamo, popravljamo tistega, ki ne deluje, če karikiram.

 

V nekem članku o vas so vam vaše delovanje nekako očitali, torej da prodajate in da niste zgolj humanitarni?

Na takšne očitke se sploh ne oziram. Prišel bo čas, ko bomo razumeli, da se podjetništvo, dobra dela in okoljevarstvo ne izključujejo. Verjamem, da bodo velike spremembe nastale takrat, ko bodo okoljevarstveni projekti postali profitabilni. Če se to zgodi, potem tak projekt lahko začne rasti.

Če imamo okoljevarstveno organizacijo, ki deluje izključno na prostovoljni ravni (so tudi neprofitne organizacije, ki ne delujejo na prostovoljni ravni, vsaj ne v celoti, ponavadi je vodstvo plačano, preostali so prostovoljci), ali lahko realno pričakujemo, da se bo zgodila globalna sprememba? Ali lahko realno pričakujemo, da bodo prostovoljci osem ur dnevno ali še več popolnoma predani temu, da bodo delali spremembo na svetu, na primer, 10 let? Ne. Ti ljudje morajo živeti. Menim, da je to nemogoče pričakovati.

Zato vedno pravim, da se je treba osvoboditi neke stigme, da mora biti dobro delo neplačano. To ne drži. Če obstajajo podjetja, ki izkoriščajo naravne vire, ljudi, uničujejo naravo in s tem obogatijo – na žalost je večina podjetij takšnih –, potem mora obstajati neki nasprotni pol, nasprotni socialno-okoljski način podjetništva, da kdorkoli pride v stik s podjetjem, si ima možnost zagotoviti dobro in kakovostno življenje z dobro plačo, hkrati pa dela dobro za naravo in ljudi. Zadeva je povsem enostavna: če želiš imeti najboljšo ekipo ljudi, ki bodo na dolgi rok delali spremembo na svetu, boš te ljudi tudi plačal, tako kot si to zaslužijo.

Želimo biti inspiracija, da se profit in dobro delo ne izključujeta. To gre z roko v roki. Mi nismo naredili zapestnic in potem razmišljali, dajmo dodati še drevesa. Ne, mi smo imeli v mislih sajenje dreves, zanimalo pa nas je, kje imamo znotraj tega, kar znamo, najboljše možnosti. Naredili smo dizajn zapestnic, vsi deli so zdaj narejeni v Sloveniji, razen prve tri mesece na začetku so nam jih izdelovali v tujini, da smo ugotovili, ali je za nas prostor na trgu.

Še vedno smo tu. To je dokaz, da se da. Seveda pa to prinese veliko dela, stresa, vsega tega, kar je v ozadju in ljudje ne vidijo. To je start up projekt, kar pomeni, da nam gre en mesec lahko super, naslednji se sprašujemo, ali bomo še obstajali. Tako pač je v podjetništvu, še posebej na začetku.

 

Kaj so člani ekipe Treecelet po izobrazbi?

Uh, z vseh vetrov smo. Jaz sem diplomiral iz filozofije in ruščine, brat, ki vodi mizarski del podjetja, je gimnazijski maturant, en sodelavec je socialni delavec, drugi zdravstveni delavec ...

Kdo vam izdeluje zapestnice?

Večino jih izdela sodelavčeva punca, dela od doma, ker skrbi za dva otroka, trenutno je brezposelna. Ob koncu leta, če ne zmoremo sami, pa sodelujemo s podjetjem CenterKontura, to je zaposlitveni center za težje zaposljive ljudi.

Vam kdo pripravlja vsebine za spletno stran, za marketing ...?

Vse delamo sami. Prek socialnih omrežij pridobivamo podpornike za naš projekt. To je najhitrejši način, da dosežemo ciljno skupino. Predvsem pa je merljiv, hitro vemo, kje smo. V treh letih smo na takšen način dosegli blizu 15 milijonov ljudi po Evropi. Nekaj izvejo, se naučijo, pristopijo k trajnostnemu razvoju ne glede na to, ali kupijo našo zapestnico ali ne. Naša misija je ustvarjanje trajnostnega življenja. Ne gre le za sajenje dreves, temveč za podporo projektu. Nujno je treba povedati, da ne gre 100 odstotkov vsega denarja za sajenje dreves, del ga gre za razvoj naše organizacije, da poganjamo projekt naprej. Zapestnice pa so le začetna stopnja, nekaj, kar je najbolj zanesljivo, da nam uspe kaj večjega.

Gledate v prihodnost?

Pravkar smo ustvarili novo spletno stran, ki je namenjena partnerjem, iz segmenta fizičnih kupcev se želimo premakniti v segment B2B. Verjamem, da smo po treh letih dovolj zreli za to, da tudi druga podjetja povabimo k projektu. Veliko imamo pokazati in dokazali smo, da smo vredni zaupanja. Moja vizija je, da bi sčasoma ustvarili ekosistem podjetij in dobrodelnih organizacij, kjer bi imeli pod eno streho vsaj nekaj odgovorov na večja vprašanja, ki zadevajo okoljsko problematiko.

Delovne navade in stik z naravo ste najbrž pridobili iz domačega delovnega okolja. Se je dojemanje posla prek treh generacij kaj spremenilo?

Tako je. Tam se je vse skupaj začelo. Mizarsko delavnico imamo že 60 let, dedek je začel s tem poslom. Takrat je bilo na svetu tri milijarde ljudi. V tem kratkem času smo prišli do takšnih okoljskih ekstremov. Takrat seveda teh problemov še ni bilo, vsaj ne v taki meri. In dedek o tem, jasno, ni razmišljal. Zdaj delavnico vodita oče in brat Jaka. In s tretjo generacijo mladih je na vrsti odgovornost, da oblikujejo svoj poslovni model čim bolj trajnosten. Brat Jaka in sodelavec Domen, ki zdaj dela tudi za Treecelet, sta iskala načine, kako bi mizarstvo lahko nekaj vračalo naravi. Prišla sta na idejo sajenja dreves. Razmišljali smo, kako to idejo razširiti in kako pokazati, da delanje dobrih del ni rezervirano le za bogate, temveč lahko vsakdo med nami veliko stori.

Oče razume to vajino filozofijo in drugačen pogled na posel?

Absolutno! Njemu se zdi to odlično, oba z mamo naju pri tem projektu povsem podpirata.

 

Ali ste vedeli?

  • Vsako minuto izgine površina gozdov velikosti 27 nogometnih igrišč.
  • Vsako sekundo posekamo več kot pol hektarja gozdov.
  • »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …« Tako je zapisal Albert Einstein leta 1949. Zato je pomembno, da sadimo medovite rastline. Za čebele je še posebej pomembna paša zgodaj spomladi in pozno jeseni, ko za njih ni več dovolj hrane. Iz tega razloga naj bo zasaditev raznolika.

  • Ustvarjamo zeleno prihodnost


    Telekom Slovenije se zaveda, kako pomembna je zelena prihodnost. Ker so čebele ponos Slovencev in ker vemo, da brez njih ne bo niti nas, so se skupaj s Treeceletom odločili, da bodo poskrbeli, da tako tudi ostane. Za vsak odslužen mobitel, ki ga boste prinesli na katerokoli prodajno mesto v Sloveniji, boste v zahvalo prejeli prav posebno zapestnico Treecelet, za vsakih pet odsluženih mobitelov pa bodo zasadili medovito drevo. Čebelam in drugim opraševalcem bodo tako zagotovili hrano za preživetje, mi pa bomo deležni koristi. Torej, pospravite predale! Za dober namen gre.

     

    #UstvarjajZelenoPrihodnost

    Preberite še:

  • Telekom Slovenije je tudi letos dobrodelen. Še posebej ima v srcu starostnike
  • V slogu jezne, a okoljsko osveščene deklice Grete Thunberg
  • Vrtnarjenje in načrtovanje vrta s pomočjo aplikacij. Zavihajmo rokave, čas je!

  • Nalaganje vsebine
    © 2021 Telekom Slovenije
    4. oktober 2021
    5774
    5. oktober 2021
    Kako z zasaditvijo enega drevesa ustvariš gozd? (intervju)