Keglove vaje lahko izvajamo tudi v družbi mobilnika

Renata Anžič Trtnik 5. marec 2019 Čas branja članka: 6 min
/PublishingImages/keglove-vaje-anzic-mar19-hero.jpg

Ta pogovor se dotika ene izmed tabu tem – urinske inkontinence. Da bi tiste, ki se soočajo s to težavo, opogumili in širili osveščenost, destigmatizirali problematiko, smo se obrnili na uigran tim, ki je na tem področju naredil velik korak naprej. In sodeč po odzivu, v povsem pravo smer. To je velik problem družbe, ki ne prizadene le starejših ali pretežno žensk, kot bi laiki morda pomislili. Ne izbira ne spola ne starosti. Ekipa, s katero smo se pogovarjali, je razvila aplikacijo UriVITA, ki pomaga krepiti mišice medeničnega dna, to so tako imenovane Keglove vaje. Pogovarjali smo se z dipl. fizioterapevtko Mojco Rostohar, katere ideja je bila in jo je razvijala za diplomsko nalogo, za katero je prejela Prešernovo nagrado v okviru Zdravstvene fakultete v Ljubljani. Njena somentorica na projektu je bila viš. pred. mag. Darija Šćepanović, viš. fiziot., sodelavec na tehničnem področju pa Ivan Škrlec, univ. dipl. inž. kibernetike medicine ter med drugim tudi eden izmed predavateljev na Višji šoli za telekomunikacije.

Čisto za začetek ‒ kaj je UriVITA?

»UriVITA je aplikacija, ki služi kot pripomoček pri izvajanju vadbe mišic medeničnega dna. Deluje kot števec časa, da se lahko osredotočimo na sam stisk omenjenih mišic bolj kot na same parametre, torej ali se stiska šest, osem ali deset sekund, sledi pavza,« pojasni Rostoharjeva.

 

Kako pa je prišlo do ideje? Je bila to potreba?

»Ko sem sama začela izvajati te vaje, se mi je bilo zelo težko skoncentrirati na čas, torej na čas stiska, pavze in na število ponovitev. Želela sem si nek pripomoček, ki bi štel čas namesto mene. Prav tedaj so bile aplikacije v porastu, s tega področja jih ni bilo veliko, vendar parametri niso bili skladni s tem, kar so nas učili na fakulteti pri predmetu Fizioterapija za zdravje žensk, kjer predava mag. Darija Šćepanović. Pot od ideje do realizacije pa je bila dolga.«

Na vprašanje, v čem je ta aplikacija drugačna od obstoječih, Rostoharjeva pove, da je prototip nastal v okviru diplomske naloge. Iz teh zametkov se je nadaljevalo. V sklopu diplomske naloge je opravila analize takrat obstoječih aplikacij. Več kot polovica jih ni ustrezala kriterijem, ki so si jih zastavili v nalogi, to je razlaga anatomije, funkcija mišic medeničnega dna, kako se vadbo pravilno izvede, ali so parametri v okviru strokovnih in znanstvenih priporočil ali ne. »Naša aplikacije se razlikuje od drugih predvsem po tem, da je zasnovana na strokovnih temeljih, uporaba je preprosta, tako da jo lahko uporablja širši krog ljudi. Moram pa poudariti, da nekaterim tak način vadbe, torej s pomočjo aplikacije, ustreza, nekatere pa moti. Torej priporočila niso, da je potrebno tovrstno vadbo izvajati s pripomočkom.«

Biti na suhem ...

Kaj urinska inkontinenca sploh je, kako resna je ta problematika, koga vse prizadene, nam je pojasnila podala Šćepanovićeva: »Prizadene oba spola, vendar je pri ženskah dvakrat pogostejša, verjetno zaradi nosečnosti in poroda, ki sta glavna dejavnika, nekaj je tudi zaradi anatomije same, saj medenično dno pri ženskah ne prenese tolikšnih naporov ob povečanju pritiska v trebušni votlini kot pri moških. Težava se pojavlja v vseh starostnih obdobjih, tako zdravimo otroke, najstnike, s starostjo pogostost le narašča. Urinska inkontinenca pa precej bolj prizadene moške v emocionalnem smislu. Pogosto se v ambulanti ulijejo solze, ker jim uhaja urin in ker morajo uporabljati vložke. Ženske pogosteje in prej poiščejo strokovno pomoč kot moški, vendar tudi one potrebujejo v povprečju dve, tri leta, da naredijo ta korak, in še to le ena četrtina vseh, ki se soočajo s to težavo. Moški najpogosteje prosijo za pomoč po operaciji, na primer raka na prostati, kjer kot posledica v precejšnjem odstotku nastopijo omenjene težave.«

Pravi čas za preventivo, da bi si pot tlakovali v zdravje, je otroštvo, torej čas osnovne šole. Vaje so enake za oba spola. »Iz statističnih podatkov v literaturi se kaže, da imajo vrhunske športnice s tem veliko težav. Mlade so, niti niso še rodile. Tu so še organizirane vadbe, fitnesi ... vse preveč je konstantnega pritiska na mišice medeničnega dna, kar bo vodilo v težave. Pogosto se dela vaje posebej za trebuh, zadnjico, noge ... Kaj pa mišice medeničnega dna? Tudi te so mišice, na katere pa smo povsem pozabili. Najbolj kritične so tiste vaje, ki so povezane s poskoki. Skakanje na trampolinu ‒ to je groza za te mišice! Zaradi tega prihajajo v ambulanto deklice. Tu je še hiphop, skoki na smučeh itd. Gibanje je zdravo, ni problem v tem, temveč da se ne posveča pozornosti pravilni izvedbi in se ne vključuje te skupine mišic. Mladina je za šport, za treninge, zelo motivirana, tako da bi sprejeli tudi takšne vaje, le da mora prej priti do miselnega preskoka,« še doda.

 

Gospod Ivan, vi ste bili tehnični podpornik projekta. Je razvoj takšne aplikacije zahteven?

»Telefon je le pripomoček, aplikacija sama ni posebej zahtevna. Kdor je računalničar, bo rekel, da je to nekaj zelo preprostega. Naj podam primer: preprosta palica iz gozda je pač le palica. Če pa jo pobarvaš na belo, postane pripomoček slepim. Enako je z raznoraznimi aplikacijami. Vsi razvijalci težimo k temu, da bi ustvarili čim bolj zapleteno, ki bi imela čim več funkcij. Dejansko pa je lahko povsem navaden števec v takšni vadbi izjemen pripomoček. Tu je še veliko priložnosti za dodelave. Najprej je cilj aplikacijo spraviti na internet. To pomeni, da nismo več odvisni od platforme (UriVITA je na voljo le za Android, op. p.), temveč le od tega, ali imamo signal ali ne. S tem bomo lahko dobili povratne informacije, kolikokrat je bila uporabljena, v kateri skupini in tako dalje. Tako bo mogoče narediti analizo in statistično oceno o tovrstni problematiki, kar ima po moje še večjo vrednost kot sama uporaba. To je povratna informacija v smislu 'imam težave', ko prizadeti zaradi stigme ne upa niti zdravniku povedati, da ima problem. Aplikacija ni nič brez vsebine! Gre za strokovno znanje in za ozaveščenost – to je tisto najvrednejše.

Kot kibernetik medicine, torej elektrotehnik, se ukvarjam s proizvodnjo takšnih pripomočkov. Da je nekaj na telefonu, je le pripomoček, da samo terapijo prenesemo iz kliničnega okolja v domače okolje. Na višji šoli za telekomunikacije, kjer predavam, se ukvarjamo z internetom stvari, kar pomeni, da imamo takšne pripomočke povezane v internet, da nas torej ves čas spremljajo in nam skušajo urejati oziroma posodobiti življenje. Znotraj startupa se ukvarjamo s pripomočki (telefoni, ročne ure ...), ki olajšajo življenje in pomagajo pri destigmatizaciji bolezni, bodisi da gre za urinsko inkontinenco, bodisi demenco, epilepsijo ...« Šćepanovićeva še doda, da precej elektronskih pripomočkov, ki se jih uporablja v fizioterapiji, že ima kartice, ki beležijo, kdaj je bila naprava uporabljena, ali je sploh bila uporabljena, kolikokrat, kateri program ... Tako na fizioterapevtski obravnavi fizioterapevt hitro dobi povratne informacije.

Ste vedeli, kaj se bo zgodilo, ko boste dali aplikacijo na voljo?

»Presenetili so nas odzivi. Tega nismo pričakovali. Vsi članki v zvezi s tem, intervjuji, celo plakati visijo na Leonišču, predavanja, kongresi, tudi na Hrvaškem že vedo, da to obstaja,« ne skriva navdušenja somentorica.

Kako pa se vam zdi zdaj, gospa Mojca, ko je aplikacija med ljudmi?

»Pravzaprav se še ne zavedam povsem dobro, kaj smo zares razvili. Me pa izredno veseli, da pripomoček služi ljudem.«

 

Preverite vsake toliko, koliko je bilo namestitev na mobilnik ali tablico?

»Ja, vsake toliko res preverim, tudi komentarje preberem. Presenečena sem, da so v glavnem pozitivni odzivi, le malo je slabih. V prvem dnevu je bilo prek 1.500 namestitev. V noči s petka na soboto se je vse skupaj sesulo, kar je potem Ivan takoj uredil. Vse se je zgodilo brez kakršnegakoli marketinga.«

Ste na YouTubu, socialnih omrežjih ...?

»Ne, na Youtubu nas ni, smo pa na Facebooku, najdete nas pod imenom UriVITA.«

Povejo še, da je naslednji korak potreben, da jih je presenetilo, in da je treba še graditi na sami vsebini. Znova se bodo srečali in naredili plan za v bodoče. Do bo že sam prototip za diplomsko lahko dobil nagrado, sploh niso pričakovali, ni pa to edino priznanje. Leta 2016 so se prijavili na startup v Posavje in zmagali z idejo, prišli pa so tudi v ožji izbor za rektorjevo nagrado.

Želje za prihodnost?

Škrlec: »Upamo, da bodo to podprle zavarovalnice. V projekt je bilo sicer vloženega ogromno časa, finančni vložek pa je minimalen. In toliko koristi. Zadeva je strokovno podprta. Polega koristi za ljudi bi dejansko zavarovalnice zaradi takšne preventive prihranile ogromno denarja.«

Dodajo, da ni pereč le finančni vidik, temveč tudi ekološki. Tu so še bolniške odsotnosti, na primer, da pacienti sploh lahko prihajajo na fizioterapijo. Ti pripovedujejo, da imajo v mestu prav »naštudirane« lokacije, kjer so v bližini toaletni prostori. Toilet mapping se to imenuje. Malo za hec in malo zares: lepo bi bilo, če bi župani mest ljudem z urinsko inkontinenco omogočili brezplačno uporabo javnih stranišč. V tujini imajo bolniki na primer kartice, ki jim omogočajo, da imajo prednost pri uporabi stranišč, torej lahko preskočijo vrsto.

Kot zanimivost povejo še, da je bil leta 2016 v Delu objavljen članek, da smo v Sloveniji porabili za vpojne predloge (plenice) za inkontinenco 15 milijonov in pol evrov, kar znaša 500.000 evrov več kot leto prej. To je samo znesek za plenice, izdane na naročilnico. Pomislite, koliko je takšnih, ki sami kupujejo sanitetni material. Kaj to pomeni za naravo ... In ob dejstvu, da se populacija stara ...


Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
5. marec 2019
4485
6. marec 2019
Keglove vaje lahko izvajamo tudi v družbi mobilnika