»Pomirja me to, da ležem pod nebo in gledam brez instrumenta, kajti ta ti nadene plašnice« (intervju)

Renata Anžič Trtnik 22. september 2020 Čas branja članka: 8 min
/PublishingImages/rok-vidmar-anzic-sept20-hero.jpg

Rok Vidmar je ljubiteljski astronom, človek, ki s prijetnim glasom pojasnjuje znanost, kot bi vnukom pripovedoval pravljico. Glas in umirjenost ga izdajata, da je na življenjsko nit nanizal že kar nekaj let. Ko ga poslušaš, ko ti pojasnjuje, kako veliko je vesolje, niti preprostih besed več ne razumeš, nemogoče je dojeti, kaj je to nad nami. Veš le, da pogled v nebo nikogar ne pusti ravnodušnega brez razloga.

Astronomija ga je pritegnila že kot otroka. Še pred puberteto je prebral Kunaverjevo knjigo Popotovanje po nebu, ki ga je povsem prevzela. Za nameček je bil profesor Kunaver tudi njegov učitelj zemljepisa. Šele z njim je prvič pogledal skozi teleskop. Pogled ga je začaral. Vpisal se je na študij astronomije, vendar je zelo hitro odnehal, ko se je izkazalo, da se od tega ne bo dalo živeti. Presedlal je v računalništvo. Ko primerja obe vedi, pove, da je astronomija nabiranje podatkov, in če imaš veliko srečo, opaziš nekaj, kar drugi še niso. Programiranje, pove, je »hudo kreativen proces in prav zato zanimiv«. Upokojitev je spet osvežila njegovo staro ljubezen. Bil je predsednik Slovenske astronomske zveze, dokler je še delovala, ves čas pa je član Astronomskega društva Javornik. Sodeluje tudi na poletnih mladinskih raziskovalnih taborih, kjer mladim predajajo znanje o astronomiji.

Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni, da lahko na nočnem nebu opazujemo zvezde?

Ozračje nam lahko podstavi polena na dva glavna načina: eden je, da nebo ni dovolj transparentno. Da ni takšno, so glavni krivec oblaki. Tudi če oblakov ni, je v zraku nekaj, kar moti pogled. Do očesa ne pride toliko svetlobe, kot bi je lahko. Če opazujemo z optičnimi instrumenti, opazimo, da ozračje ni mirno. Vetrovi v višjih plasteh povzročajo vrtince, kjer je zrak različno gost oziroma topel. Ti vrtinci lomijo svetlobo v vse smeri. Zaradi tega pojava imamo občutek, da zvezde migotajo. Če gledamo skozi teleskop, se nam zdi, da takšna zvezda prav skače. Zvezde so tako daleč, da so tudi skozi napravo videti kot točke, so pa v resnici povsem pri miru, kot bi bile pribite na nebo.

Kaj na nebu požanje največ občudovanja?

Zelo veliko ljudi osupne, ko prvič skozi teleskop zagledajo Saturn. To je planet z obroči in če so ti lepo odprti, je to res nepopisno lep pogled. Poleg tega je ta planet lepe zlate barve. Nekatere zelo pritegnejo tudi dvojne zvezde, še posebej če so različnih barv, druge zvezdne kopice, tretje galaksije, četrte Sonce, planete, Luno ... zelo odvisno od vsakega posameznika.

Ste bili v vseh letih opazovanja, ali morda kak vaš znanec, priča čemu neobičajnemu?

Tega je zelo malo. Za vse, kar mi je bilo neznano, sem potem sčasoma našel odgovore. V resnici si ljudje ne znamo predstavljati, kako strašno veliko in kako strašno prazno je vesolje. Tudi najhitrejša zadeva, ki lahko po prostoru potuje, to je svetloba, potrebuje do najbližjih zvezd nekaj deset let. Če pa potujemo z manjšo hitrostjo, to pomeni že stoletja. Živa bitja težko preživijo stoletja, torej je zelo malo verjetnosti za medzvezdna potovanja.

Pravite, kako prazno je vesolje. Verjetno si marsikdo predstavlja, da je precej bolj zasičeno. Ampak ta praznina je torej čisto nasprotje temu, kar tu, na Zemlji, živimo. Težko si je predstavljati, da je nekaj prazno, sploh ker želimo vse napolniti, naša življenja, izkustva, občutja ....

V resnici smo tudi mi strahotno prazni. Človek je sestavljen iz približno 80 odstotkov vode. Od tega sta dva atoma v vodi vodikova. Poglejmo si vodikov atom: ta je bolj prazen kot naše osončje do Jupitra. Namreč Sonce je 1000-krat težje od Jupitra in ravno tako je proton, jedro vodika, 1000-krat težji od elektrona. Tudi razdalje približno ustrezajo, le da so v osončju še štirje planeti med Soncem in Jupitrom – Merkur, Venera, Zemlja in Mars.

Pričakovala sem bolj filozofski odgovor o praznosti časa, duš ...

S filozofijo je tako: postaneš pristaš tiste filozofije, pri kateri te filozof dobi na limanice. Vse, kar filozofi pripovedujejo, ima zelo malo osnov v znanosti. Znanost pa je nekaj, kar se neprenehoma spreminja, dopolnjuje. Resnice, do katerih pride znanost, niso dokončne. To mi je všeč pri znanosti. Ni to neka dogma, vendar je nekaj živega, lep produkt človeške pameti. Naravoslovje mi je bližje kot humanistika, čeprav občudujem tudi druge produkte človeške pameti, predvsem umetnost, od te najbolj glasbo.

Kateri del leta je najboljši za opazovanje?

Poleti te ne pesti mraz, pozimi te ne pesti vročina. (smeh) Težko je reči, kakšen letni čas ne ponuja tistega, kar drugi, tako da je pametno opazovati nebo skozi vse letne čase. Poletne noči so imenitne zato, ker vidimo svetli del Rimske ceste, ki se ga splača ogledati z lovskim daljnogledom. Že z majhno povečavo se vidi nepopisne množice zvezd. Zimsko nebo je med lepšimi, ker na njem kraljujejo zelo svetla ozvezdja. Rimska cesta ni več tako močna na zimskem nebu, ker gledamo pozimi od centra naše galaksije proč. Ker smo na zunanji tretjini, ni več toliko zvezd, ki bi nam zastirale pogled v globine vesolje. Tiste zvezde, ki pa so, so sorazmerno blizu in svetle ter tvorijo lepa jasna ozvezdja. Najlepši od teh je Orion. V naši galaksiji je od 300 do 400 milijard zvezd. Približno tretjino se jih vidi, preostalo je skrito za oblaki medzvezdnega prahu in plina. Že to, kar vidimo, naredi močan vtis.

Koliko galaksij je vidnih z Zemlje?

Popisali so jih okoli 100 milijard. Našli so jih s pomočjo Hubbla (teleskopa, op. p.) in observatorijev, ki so jih poslali nad ozračje. Sicer pa ocenjujejo, da jih je v vidnem delu vesolja vsaj še 20-milijonkrat več. Vesolje se širi. Kljub temu, da je največja hitrost v prostoru svetlobna hitrost, pa vse kaže, da se lahko prostor širi z večjo hitrostjo, kar pomeni, da nas svetloba iz tistih predelov vesolja, ki so že preveč hitri, ne more doseči. Zato govorimo o vidnem delu vesolja.

Je v Sloveniji kateri kraj še posebej primeren za opazovanje zvezd?

Lokacije se spreminjajo, saj se vedno znova pojavi kak župan, ki razsvetli svojo vas do te mere, da pokvari veselje ob opazovanju nočnega neba. Verjetno so najboljši konci okoli Babnega polja, še kar v redu je okoli Javornika nad Črnim vrhom, tudi nad Vipavsko dolino, lepo je tudi pri Ambrožu pod Krvavcem, rekel bi, da tudi okoli Trojan. Žal zelo hitro izgubljamo pravo črno nočno nebo. V gorah je videti veliko več zvezd kot v dolini. V svetu veljajo za dobre lokacije za opazovanje Havaji, Kanarski otoki in puščava Atacama v Čilu. Povso

d tam, kjer so veliki observatoriji. Pravijo, da je čudovito opazovati tudi v Namibiji oz. kar v celotni južni Afriki, ker je to področje slabo osvetljeno.

 

Kaj pritegne človeka, da v nočno nebo zre dolge ure, leta, celo desetletja?

Mir in spremembe na nebu. Zaradi vrtenja Zemlje se slika na nebu ves čas spreminja. Poleg tega ponoči vidiš veliko satelitov, vse dni v letu vidiš vsaj nekaj utrinkov, včasih nekaj deset, v času meteorskih rojev pa je na nebu prav poseben spektakel. Pomirja me to, da ležem pod nebo in gledam brez instrumenta, kajti ta ti nadene plašnice. Zmanjša vidno polje. Sicer približa, omogoči, da vidimo podrobnosti, kontrast, barve ... ampak utrinke se tako ali tako gleda brez naprav. Pa malce razmišljam, ali je tam daleč nekdo, ki mene gleda, kako jaz gledam gor, in se mu podobne misli podijo po glavi.

Velja katera izmed zvezd za najbolj »luštno«?

Tista najbližja, ki je samo 150 milijonov kilometrov oddaljena od nas. Sonce. Na tej zvezdi lahko vidimo površje in kaj se na njem dogaja. Opazujemo ga že okoli 200 let in vedno bolj v vedno več valovnih dolžinah. Pa še življenje nam omogoča.

Rojstvo in smrt zvezde se sliši tako romantično.

Če se vam zdi romantično to, da se v oblaku plina nenadoma sproži jedrska reakcija, kar zvezdo definira, potem je. Ta trenutek začne čistiti okolico zvezde, zaradi česar je naše osončje tako prazno.

Verjetno par oči ni dovolj za opazovanje zvezd.

Potrebuješ še nekaj znanja, veliko potrpežljivosti, ki mora premagati muhavost vremena. Znanje si lahko nabereš prek knjig, brskanja po internetu, nekaj znanja pa ti zagotavljajo tudi aplikacije na pametnih telefonih. Te pokažejo stanje na nebu, ko opazuješ. Opozorijo te na prihajajoče dogodke, na primer prelet mednarodne vesoljske postaje, meteorske roje ... Če pa opazuješ s teleskopom, ti aplikacije prikažejo položaj lun za planete Mars, Jupiter, Saturn. Nekatere prikažejo, v kateri fazi je naša Luna, aplikacije z zemljevidom Lune, da veš, kaj vidiš skozi teleskop. Seveda pa moraš vedeti, kaj želiš opazovati, da si z aplikacijami lahko pomagaš.

Jih lahko naštejete?

Sky Map, SkEye, Heavens-Above, Moons of Jupiter, Moons of Saturn, Astro Panel. Te so najbolj popolne, točne.

Zasledila sem, da obstaja več vrst astronomije ...

Da, optična in radijska uporabljata elektromagnetno valovanje. Optična torej v tistem delu, ki ga naše oči vidijo. Gledamo tudi skozi teleskope, ki zaznavajo gama žarke, UV-žarke, infrardeče, kratkovalovno mikrosevanje, kratko- in dolgovalovno radijsko sevanje ... Gre za isto stvar z različnimi energijami. Kratkovalovne so najbolj energetične, dolgovalovne najmanj. Pojavil pa se je tudi gravitacijski pogled v vesolje. Pri tej vrsti smo na samem začetku. Učimo se še, vendar smo bili priče že nekaj prav imenitnim odkritjem. Na tem področju si lahko obetamo še zelo veliko. Med drugim omogoča pogled dlje.

Imajo ljubiteljski astronomi radi znanstvenofantastične filme o tujih vrstah ali Nezemljanih?

Na to lahko odgovorim samo v svojem imenu. Ne maram, da mi kdo vsiljuje svojo fantazijo s pomočjo slike. Knjigo lažje prežvečim, ker si v glavi gradim svoje slike. Me pa zelo moti, če je znanstvena fantastika znanstveno netočna. Saj dopuščam, da mora biti marsikaj na račun tega, da je zgodba bolj zanimiva, ampak če je pa tega preveč, me zelo moti. Že kot otroci smo radi pogledali takšne filme in še vedno imamo radi nekatere »pravljice« iz vesolja. Vojna zvezd je tudi meni všeč.

Kaj pa svetlobno onesnaženje in vesoljske smeti?

Ljudje si predstavljajo, da se bo z osvetljevanjem povečala varnost. Če pa pogledamo samo število posilstev na pariških železniških postajah ali pred njimi, vidimo, da do njih prihaja tudi sredi belega dne in v prisotnosti velikega števila prič, od katerih nihče ne stori nič, niti policije ne pokliče. Z razsvetljevanjem cest v resnici osvetljujemo naša stanovanja do te mere, da vlomilcu sploh ni potrebno prižgati nobene luči v stanovanju in lahko mirno krade. Kako to potem prispeva k varnosti?

Oblaki komunikacijskih satelitov pa utegnejo povzročiti veliko škodo znanosti. Na površju Zemlje imamo številne observatorije, ki opazujejo nebo. Omenjeni oblaki, še posebej če se bodo zgostili, bi lahko opazovanja popolnoma preprečili, kar pomeni, da bo treba za veliko denarja spraviti observatorije ne samo nad ozračje, temveč tudi nad te oblake komunikacijskih satelitov. Največji greh pa je jemati nebo našim otrokom.

So opazovanja družabna ali ne?

Nekatera opazovanja so primerna za samotarje, druga za družbe. Opazovanje meteorjev je tipično opazovanje, kjer je družba lahko zelo zabavna in popestri opazovanje, saj vsak človek drugače vzklikne, ko vidi meteor. Rad bi opozoril na dva posebna dogodka. Smo pred dvema lepima meteorskima rojema. Prvi, Leonidi, bo na višku 16. in 17. novembra, dan ali dva prej bo mlaj, kar pomeni, da luna ne bo moteča. To je meteorski roj, ki lahko postane tudi meteorska nevihta, na primer leta 1999 je bilo vidnih nekaj sto utrinkov na uro. 13. in 14. decembra, ko bo tudi mlaj, bomo lahko opazovali Geminide. To so zame najbolj zanimivi in najlepši meteorji, ker so elegantni, počasni, vseh možnih barv. Zelo veliko je med njimi bolidov, to so utrinki, ki so svetlejši od Venere, včasih puščajo sledi za seboj.

Gospod Rok, koliko časa že zrete v nebo?

Več kot 60 let.

Kako pa to prenaša vaš vrat?

V redu. Uležem se, pri teleskopu pa uporabljam zenitno ogledalo, tako da imam glavo sklonjeno naprej. Zelo koristno pri tem početju je, če je človek tudi praktičen.

 


Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
22. september 2020
5369
25. september 2020
»Pomirja me to, da ležem pod nebo in gledam brez instrumenta, kajti ta ti nadene plašnice« (intervju)