Spletne zmenkarije ‒ ko je sosedova trava bolj zelena ... tudi virtualna

Renata Anžič Trtnik 15. april 2019 Čas branja članka: 9 min
/PublishingImages/zmenkarije-anzic-apr19-hero.jpg

Ali imata ljubezen in tehnologija kaj skupnega? Veliko. O današnjih pristopih, kako najti partnerja in kaj vse to potegne za sabo, nam je več povedala Tadeja Milivojevič Nemanič, ki ima v žepu doktorat iz kemije, življenje pa jo je neslo v raziskovanje in študij kemije odnosov. Ukvarja se z imago psihoterapijo.

Ali je razlika med iskanjem partnerja na klasičen način in prek sodobnih poti za spoznavanje (spletni portali za zmenkarije, aplikacije za spoznavanje partnerjev, družabna omrežja ...)?

Da in ne. Naj pojasnim: vsi smo se nekje spoznali, bodisi v prostem času pri hobijih, morda v službi, prek prijateljev, med izobraževanjem, v gledališču, na portalu za zmenkarije ... Vedno je obstajal nek prostor, kjer smo spoznali partnerja. Po tej plati je isto. Hkrati pa zelo drugače. Ko smo se spoznavali na »klasičen« način, nam ni na čelu pisalo iščem partnerja. Ko pa se prijaviš na portal za zmenkarije, je stvar jasna: tu sem izključno z enim samim namenom – najti partnerja. Torej, kot sem prej omenila morje, gledališče, izobraževanje, hobije, je poiskati si partnerja morda le eden izmed razlogov, vsekakor pa ne edini. Poleg tega je na sprehodu ali v gostilni dostop do ljudi bistveno manjši kot na zmenkarskih portalih. Glavna razlika pa je v hitrosti, ki se dogaja. In da marsikdo ne reče v resnici da odnosu in zapre vsa preostala vrata, ampak jih pušča priprta, ker je ponudba velika in mamljiva, kjer lahko izbiraš ...

Kaj pa moč prvega vtisa? Vemo, kako pomemben je, kako okoli njega gradimo ...

Spet je razlika v hitrosti. Ko te z nekom v živo spoznajo, ves proces poteka počasneje. Osebo opazuješ, razmišljaš o njej, njenem videzu, kako se počutiš ob njej, ali bi šel z njo na neobvezno pijačo in klepet, ki sta na začetku res samo to, morda pa pripeljeta še v kaj več. Pri virtualnem spoznavanju pa dejanje nikoli ni brez obveznosti. Na prvo srečanje greš bolj ali manj samo še preverit, ali boš nadaljeval. V živo vsi nekoliko priredimo, izboljšamo svojo podobo, saj želimo ugajati, pri ustvarjenih profilih je tega še bistveno več. Zato lahko prihaja do veliko odmikov od realnosti in posledično še toliko večjih razočaranj. Kljub temu da živimo v zelo hitrem tempu življenja, nismo zmožni tako zelo hitrih premikov, kot jih od nas zahteva splet, tudi zmenkarski portali. Dvakrat se tipkava in sva že kar par.

Resnično potrebujemo več časa, da premislimo vse pluse in minuse. Tako pa nekaj sporočil od nas terja že akcijo, konkretna dejanja, tudi spolne odnose, do katerih sedaj pride še bistveno prej kot še ne tako dolgo nazaj. Seveda pa posledično tudi do razočaranj. Ja, in prvi vtis se na tak način ne gradi enako. Ko se srečajo, že imajo neko izdelano mnenje, in če so si všeč, če preskočijo iskrice, si sami okoli te osebe začnejo graditi neko podobo. Sliko bolj jasno vidijo šele čez nekaj let, takrat ta mehurček poči. Teh mehurčkov je več kot pri »staromodnih« parih.

Se virtualno iščejo samo mladi?

Opažam, da so se tisti pari, ki pridejo k meni na partnersko svetovanje, ki so v zvezi manj kot pet let, vsi našli prek portalov ali aplikacij za zmenkarije. Pa to niso nujno samo mladi, nekateri so stari tudi od 50 do 60 let.

 

Ko nekoga spoznaš v živo, so prisotna neka čustva. Verjetno jih pri virtualnem spoznavanju ni – ali se motim?

Neka čustva se zlivajo prek pisanja na zaslone, vendar osebno smatram ta način spoznavanja kot instanten. Saj vemo, kako je z instant juhami ... imajo nekaj prednosti, ne smemo pa zanemariti slabosti.

Kaj opažate na terapijah, da slabo vpliva na partnerski odnos?

Predvsem to, da imajo nekateri svoj svet intime, ki je zaklenjen na mobilni napravi, do katerega partner nima dostopa. Ko smo s partnerjem, recimo, v hribih, mi vidimo, kakšno je njegovo obnašanje, reakcije. Ko pa nekdo vzporedno živi še neko življenje prek nekega ustvarjenega profila, to zelo vpliva na partnerski odnos. Še toliko bolj, če so se sami spoznali na tak način. Seveda se partner ustraši, kaj zdaj to pomeni. Če opazim, kako je partner zamaknjen med brskanjem, med tem početjem celo zadovoljen, se bo, kadar odnos ni v redu, hitro vzbudil nek dvom, strah ... Ko bo na moje vprašanje, kaj zdaj to pomeni, partner odgovoril: »Ja kaj ti pa je!« bo iz tistega enega prvega vprašanja nastalo nekaj novih. To zelo negativno vpliva na partnerski odnos. Ta velika dostopnost ...

Posebej ko se skregata, ko se eden prijavi in ustvari nov filter, kakšne osebe ga oziroma jo zdaj zanimajo. Tak, kot ga imam zdaj, me ne zanima več, želim drugačnega. Kot bi v trgovini izbiral sadni jogurt. Vse je na dosegu na nekaj klikov. V hribih se moraš potruditi, da navežeš stik in da ga celo nekaj časa gojiš, da bi začel ogrožati obstoječi odnos. Virtualno pa se mi ni treba več boriti, niti posebej prizadevati. Pa tista oseba na drugi strani nas razume, vedno je pripravljena poklepetati in biti tam zame. Ne pa na primer mož, ki ga moram prositi 14 dni, da si bo vzel pet minut časa zame. Ali žena. Hkrati pa ob tem, ko me tista oseba iz telefona »tako zelo razume«, težko presodim, da je to hipno, le zdaj, ta trenutek, da to ne more biti kar realna podlaga za življenje. Lahko je celo namerno nastavljen trnek. Veliko takih parov pride do mene, to je realnost, to močno razdiralno vpliva na pare.

Lahko govorimo o e-varanju?

Marsikdaj. V splošnem je varanje v najbolj klasičnem smislu bodisi v spolnem smislu ali v čustvenem z navezavo, je pa to tudi takrat, ko jaz namenoma usmerjam svojo energijo, svoja čustva večji del časa neki drugi osebi in ne mojemu partnerju, takrat je to na nek način že varanje. To je podlaga za klasično obliko varanja. To je gojišče, kjer se zelo hitro lahko naredi korak naprej. Seveda pa je vse odvisno od posameznika, kako ima posameznik razčiščeno, kaj je za partnerski odnos pomembno. Da je odnos delo na dolgi rok, vsako leto, vsak dan, ne da enkrat nekaj narediš in si naredil svoje. Če primerjam kar z vrtnarjenjem: veliko prekopavanja, rahljanja zemlje, gnojenja, sajenja, pletja, zalivanja in truda z rastlinami je potrebno, preden obrodi ta trud pridelke. Na to v partnerstvu tudi zaradi takšnih aplikacij in portalov nismo več pripravljeni. Vsekakor ne vpliva dobro na tisto, kar se še vedno opredeljuje kot tradicionalno – dva posameznika, ki sta v dolgotrajni zvezi.

So potemtakem takšne zveze tudi bolj površinske?

Da. Vendar pa se lahko razvijejo tudi na tak način lepe zgodbe, globoke in na dolgi rok. Problem ni orodje, temveč uporabniki. Zelo hitro lahko pri aplikacijah pride do zlorab, ker ni prave osveščenosti. Prispodoba današnjih zvez je potrošniška miselnost zakaj bi popravljal, če lahko zamenjam. Kot v trgovini si izbereš partnerja in ga imaš toliko časa, dokler te ne začne motiti. Potem ga pač zamenjaš. Ampak dolgoročno to ne prinaša zadovoljstva. Pa naj še enkrat poudarim, da niso samo slabe plati, tudi dobro se najde. So skupine ljudi, ki se težje povezujejo in srečujejo, introvertirani ljudje, taki s slabo samopodobo. Tudi taki pridejo k meni, ker se ne znajo rešiti iz osamljenosti. Za njih so virtualne zmenkarije lahko celo rešitev.

Pa jim priporočite uporabo tovrstnih pripomočkov?

Odvisno od primera, včasih da, vendar nikoli že na začetku. Prej je treba takemu človeku pomagati, da izgradi samozavest, da ugotovi, zakaj se slabo počuti v svoji koži. To je proces. Ko je pripravljen, veš, da bo zrelo in kritično pristopil k virtualnim stikom. Sicer ima hitro lahko občutek, da ga je nekdo zlorabil. Treba je vedeti, kaj hočeš: je to partner, s katerim si želiš skupaj graditi odnos in morda razširiti v družino z otroki, ali pa iščeš samo avanturo. Tudi v takem primeru si pripravljen na to, kaj to prinaša, nisi naiven. Seveda pa dolgoročno to ne bo človeka izpolnilo.

In tudi taki pari, ki so se tako našli in so že kar lep čas skupaj, pridejo do mene zaradi težav v zvezi. Vendar to je povsem normalna razvojna pot, skozi katero gre vsak par, če se je odločil graditi. Ko se zveza začne, je treba takoj zapreti vse profile in s tem končati. Veste, vsi pademo, če iščemo najboljše, pa naj bo to najboljši partner, najboljši otrok, obleka, služba ... karkoli. In kdor ima v rezervi take portale, če se bo slučajno pojavilo kaj boljšega, ta bo razočaran. V psihologiji se že nekaj časa pojavlja koncept dovolj dober v smislu soliden. To je prava mera.

 

Kaj pa nekateri, ki ne morejo brez tega vznemirjenja, kdo je na drugi strani? Se že lahko govori o odvisnosti?

V mojem sveta da. Taki potrebujejo neke dražljaje, da nekaj potlačijo. To ni nujno vsak dan, morda na štirinajst dni, ni pomembno, vendar ko pride stiska, potrebujejo te dražljaje, da jo pomirijo. Pogosto je v ozadju veliko nepredelanih čustev, tudi občutek, da niso dovolj dobri, vredni, da niso uslišani, videni ...skratka, tam je nekaj, kar boli. To taki osebi ne prinese miru, temveč ublaži najhujše občutke.

Tako da kako se kaže ta odvisnost, niti ni tako pomembno, to je lahko odvisnost od alkohola, pornografije, pretirane rekreacije, hrane ... Koren problema je enak. Nekateri imajo res bolj izraženo odvisniško predispozicijo, vendar se odvisnost rodi iz slabe samopodobe. Sami s sabo niso v redu. Živimo v svetu, ki to dobesedno producira. Poglejte samo, kako je sforsirana vizualna podoba, da se imamo ves čas odlično in se zabavamo. To je nerealno.

Lahko všečno virtualno podobo dlje vzdržujemo kot tisto v živo?

Zagotovo! Virtualni odnosi, tudi varanja, lahko v neki fazi celo dlje zdržijo, ker ni stika. Dosegljivi smo, kadar mi želimo. Mi kreiramo ves potek, smo moderatorji tega odnosa.

Nekateri pravijo, da se bistveno bolj lahko nekomu zaupajo prek elektronske naprave.

To je logično. Če si sediva nasproti, jaz vsak gib, kretnjo, mimiko opazim. Tudi okoli nas je kar nekaj motilcev. In odziv nekoga na to lahko v nas sproži, zavedno ali nezavedno, neke misli, sodbe ... Pred tipkovnico pa si samo ti, nič te ne zmoti, veš, da bo to nekdo prebral, ko bo čas, ti pa si želiš biti samo slišan, vsekakor pa ne, da bi te zmotili pri tem. Neka vzporednica temu je, da se marsikdo lažje zaupa neznancu. Tu res vidimo, kako se vse hitreje odvija, preskočimo vse kave in kino. Nato se v živo, potem ko sva si že veliko zaupala, vmes je lahko kup laži, le še srečava in vidiva, ali je kemija med nama. Če je, je naslednji korak seks. Ta del je problematičen za mlade, na psihi pušča posledice nekje v podzavesti. To jaz opažam.

Pa se dotakniva še naših najmlajših. Realnost je, da je virtualni svet njihov svet. Glede na to, da ste mama štirih otrok, svoje otroke pripravljate na to, da ne bodo stopili v past zaradi neizkušenosti in nevednosti oziroma jo bodo vsaj lažje prepoznali?

Seveda. Vendar je treba začeti graditi že nekaj korakov prej. Par mora biti najprej povezan, šele nato lahko začne delati na starševstvu. Trden in zdrav temelj je potreben. Neko izčrpano mamo, ki da zjutraj otroku telefon ali tablico, drugače gledam. Ne sodim, da ni prav ravnala. Ona tedaj res potrebuje nekaj minut zase, da se uredi, preden odrine v nov dan. Posebej če je sama, ima lahko zelo hitro občutek nemoči, to je lahko huda stiska. V tem primeru je risanka na tablici zagotovo manjše zlo. Vse je odvisno od primera. Mi, starši, bi morali biti ozaveščeni, kaj te naprave so, kako približno delujejo, kaj se da z njimi doseči. Pri nas doma jim želim dati zdrave temelje, to da midva z možem funkcionirava, potem se bodo v virtualnem svetu bistveno bolj zavedali pasti in se jim lažje ognili. Seveda pa se jim ne bodo mogli povsem ogniti, to je normalen del razvoja, če se hočejo kaj naučiti. Tudi mi smo se mogli, le v drugačnih situacijah.

Imate za konec morda kak nasvet za mlade in starejše?

Če ne boš zadovoljen sam s sabo, ne boš niti z nekom drugim. Če ne boš iskren do sebe in drugih, tudi drugi ne bodo s tabo. Delajte na sebi in na dolgotrajnih vezah, partnerskih ali prijateljskih. Gradite pristne in zdrave vezi. Bližnjic ni, to je delo, med katerim se imamo tako lepo kot tudi trpimo. In še to: ko najdete partnerja, zaprite svoje profile! Nimate popolnega partnerja, niti ga ne boste našli. Da neka zveza postane dovolj dobra, pa se morata oba truditi. Ves čas po malo. Le tako lahko vsak posameznik zraste v odnosu in napreduje.

 


Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
15. april 2019
4564
15. april 2019
Spletne zmenkarije ‒ ko je sosedova trava bolj zelena ... tudi virtualna