Polaroid OneStep 2 in Polaroid Skener Lab –test na dlani

Matej Ribič 12. februar 2020 Čas branja članka: 11 min
/PublishingImages/polaroid-ribic-feb20-hero.jpg

Polaroid. Beseda, ob kateri so prva asociacija vsekakor instantne fotografije. Skoraj 50 let po prvi kameri Polaroid ima ta še vedno ogromno ljubiteljev, poznana pa je tudi mlajšim generacijam, ki jo pogosto opisujejo z besedama, kot sta kul in retro. Zakaj je Polaroid tako znan in zakaj ga ljudje uporabljajo še dandanes kljub vse zmogljivejšim kameram, sta eni izmed prvih vprašanj, ki sta mi padli na pamet, ko so mi ponudili testiranje kamere Polaroid OneStep 2 in izdelovalca fotografij Polaroid Skener Lab. Pa poglejmo, kako se stara tehnologija obnese v sodobnem času.

 

Specifikacije:

Polaroid OneStep 2

  • Dimenzije: 150 mm (v) x 110 mm (š) x 95 mm (d)
  • Masa: 460 g
  • Format: i-tipa
  • Deluje s filmom: i-tipa in tipa 600
  • Baterija: Li-Ion (1100 mAh)
  • Garancija: 12 mesecev
  • Vsebina kompleta: fotoaparat OneStep, polnilni kabel USB, navodila za uporabo in nosilni trak

  • Polaroid Skener Lab

  • Dimenzije: 150 mm (v) x 117 mm (š) x 150 mm (d)
  • Masa: 1 kg
  • Format: i-tipa
  • Deluje s filmom: i-tipa in tipa 600
  • Baterija: Li-Ion (1100 mAh)
  • Garancija: 12 mesecev
  • Vsebina kompleta: Polaroid Skener Lab in navodila za uporabo

  • Da bi bolje razumeli, zakaj je Polaroid tako poseben, moramo najprej pogledati v zgodovino. Še preden prenehate z branjem, vam obljubim, da je ta vse prej kot dolgočasna, zgodba pa gre nekako takole:

    Edwin H. Land je bil prvi, ki mu je uspelo izdelati razmeroma poceni polarizirajoči filter, ki so ga pozneje uporabljali v sončnih očalih, kar je bila tudi odskočna deska za nastanek podjetja Polaroid Corporation. Polaroidni fotoaparati so na trg prišli šele leta 1947, navdih zanje naj bi Land dobil po tem, ko ga je njegova hči, ki jo je poskušal ujeti v objektiv, vprašala: »Zakaj pa fotografij ne morem videti takoj?« Lahko si le predstavljamo, kakšen tehnološki prelom je predstavljal Polaroid, še posebej če vzamemo v obzir, da je bilo treba film pred tem po fotografiranju še razvijati v temnici. Ker se bolj spoznam na mobitele kot fotoaparate, bi ta napredek najlažje primerjal s tistim, ki ga je leta 2007 z zasloni na dotik prinesel iPhone.

     

    Sedaj, ko sem nekoliko bolje poznal zgodovino Polaroida, je napočil čas za test na dlani. Fotoaparat je velik, težak skoraj pol kilograma in nič kaj prijeten za nošnjo okoli vratu – kljub priloženem nosilnem traku. Ta je v celoti narejen iz plastike in pisanih barv, česar mu ne morem šteti v slabost, saj je ta konec koncev namenjen bolj zabavi kot izjemno resnemu fotografiranju. To je poleg barve vidno tudi po obliki, ki namesto kompaktnosti prednost daje videzu svojih predhodnikov. Pustolovščino s kamero Polaroid sem pričel zunaj, kjer sem naletel na prvo manjšo oviro, in sicer sem fotoaparat preprosto pozabil napolniti. Vrnitev v topli objem hiše mi je vsekakor ustrezal, sem bil pa manj navdušen nad časom, ki ga je fotoaparat potreboval, da se je povsem napolnil. Poleg tega sem se moral pred tem napotiti še na lov za izgubljenim kablom mikro USB, ki ga tudi v letu 2020 na žalost še vedno potrebujemo za polnjenje nekaterih naprav.

     

    Uporaba fotoaparata Polaroid OneStep 2 sicer ni zahtevna, nam pa lahko prihrani kar nekaj denarja, ki bi ga zapravili za filme, če se tako kot jaz odločite za preskok teoretičnega dela, če prej pametno preberete navodila za uporabo. Fotoaparat nima dodanih filmov, zato jih je pred fotografiranjem treba vstaviti. Fotoaparat sprejema film i-tipa in tudi film tipa 600, pri čemer nas najmanjše pakiranje osmih filmov stane okoli 16 EUR. Ti so zaviti v posebno folijo, ki jih ščiti pred svetlobo, predlagam pa, da jih pred uporabo hranite kar v hladilniku. Paket s filmom vstavimo tako, da ga potiskamo v sprednjo odprtino, vse dokler ne zaslišimo glasnega klika. Spodnji del nato zapremo in če smo film vstavili pravilno, bi morali na zgornjem delu kamere ob vklopu zagledati osem oranžnih lučk. Te prikazujejo število filmov, ki so nam na voljo, kar je po mojem mnenju odlično, saj se želimo izogniti nepotrebnemu odpiranju fotoaparata in izpostavitvi filma svetlobi. Ob vklopu Polaroid še izvrže zgornjo papirnato pokrivalo filma in že smo pripravljeni na fotografiranje.

     

    K sreči je večina gumbov na kameri Polaroid ogromne velikosti in živih barv, zato jih tudi meni ni uspelo zgrešiti. Na zadnji strani najdemo stikalo za vklop in izklop kamere v živo rumeni barvi, spredaj pa gumb za fotografiranje v živo rdeči barvi, ki se nahaja pod gromozansko bliskavico, namenjeni uporabi v notranjih prostorih. Spredaj je še velika leča, narejena iz plastike, ki je ni treba prilagajati, saj je fiksna, lahko pa prilagajamo osvetlitev slike z manjšim rumenim stikalom, pri čemer nam je na voljo nevtralen položaj in en način za svetlejšo ter en za temnejšo sliko. Prilagajanje je po mojih izkušnjah ključnega pomena, žal pa sem to spoznal nekoliko prepozno in uničil kar nekaj dragih filmov. Uporaba večje osvetlitve v že dobro osvetljeni okolici pomeni, da bo končni videz fotografij precej izpran in svetel do te mere, da na njih ne bo več mogoče določiti predmeta, ki smo ga želeli fotografirati. Podobno velja za nižjo osvetlitev, zato predlagam, da večinoma uporabljate nevtralno nastavitev oziroma stikalo prestavite v srednji položaj. Vse to je seveda logično, če ste uporabljali kamero, podobno tej, je pa res da večina instantnih fotoaparatov ne ponuja te možnosti. Vsekakor priporočam, da preberete nekaj namigov glede nastavljanja osvetlitve, saj je pri tej kameri učenje na napakah (tako kot v mojem primeru) precej drago.

     

    Ko imamo vse nastavljeno, je naposled le čas za zajem fotografije. Fotoaparat Polaroid OneStep 2 pri tem vsekakor izpolni moja pričakovanja, saj ponuja izjemno zadovoljiv zvok pri ustvarjanju fotografij. To je z besedami težko opisati, zato predlagam, da si ogledate krajši posnetek, ki ga je zajel LG G8X v načinu ASMR.

     

    Čas pa je vsekakor nekaj, kar boste potrebovali poleg potrpežljivosti, saj fotografija po tistem, ko jo fotoaparat izvrže, ne bo vidna še naslednjih 15 minut. Toliko namreč potrebuje fotografija, da se razvije, če je na sobni temperaturi. Višja temperatura pospešuje delovanje kemikalij na dnu filma in zmanjša čas razvijanja fotografije, medtem ko nizka temperatura ta čas bistveno poveča. Kako to vem? Recimo samo, da sem si zapomnil tistih 30 minut čakanja na mrazu, medtem ko sem čakal fotografijo, ki se ni in ni hotela razviti. To je ena izmed večjih slabostih te kamere Polaroid, kar je razočaralo kar nekaj mojih prijateljev, ki so pričakovali “instant” fotografijo. Namesto tega smo se morali zadovoljiti s 15-minutnim čakanjem, preden smo izvedeli, ali nam je fotografijo uspelo zajeti ali pa je potrebno ponovno fotografiranje. To težavo sicer reši Polaroid Skener Lab, ki ga bom podrobneje predstavil v nadaljevanju testa, sem pa še vedno nekoliko razočaran nad fotoaparatom Polaroid OneStep. Fotografije so vsekakor kakovostne, moram pa reči, da nekatere instantne kamere delujejo bistveno hitreje. Moj način zajemanja polaroidnih fotografij se je od začetka testa, ko sem vsako posamično fotografijo nestrpno pričakoval, precej spremenil, in sicer sem fotografije po fotografiranju preprosto potisnil v žep jakne in jih pogledal šele, ko sem se vrnil domov.

     

    Potrpežljivost in temperatura, v kateri se fotografija razvija, sta eni izmed pogostejših začetniških napak, še ena izmed večjih pa je stresanje fotografije, ki je s pesmijo Hey Ya! skupine OutKast postalo tako splošno znano kot sama beseda polaroid. Ta namreč v svoji pesmi uporabi stavek “Shake it like a Polaroid picture! Hey ya!”, kar je podjetju Polaroid povzročilo kar nekaj sivih las. Kljub temu da so ljudem nenehno poskušali razložiti, da se fotografija s stresanjem ne bo hitreje razvila, temveč se prej poškodovala, je stresanje polaroidnih fotografij na nek način že postalo splošno ravnanje. Sem vam rekel, da je zgodovina Polaroida zanimiva. Torej, namesto da fotografijo stresate, vam predlagam, da jo odložite na mizo tako, da bo vidna hrbtna, črna stran, ali pa jo preprosto shranite nekam na temno, na primer v žep jakne ali pa kar med strani v knjigi. Še en namig, ki vam ga lahko podam, je, da so rezultati najboljši, če film hranimo na hladnem v hladilniku, se pa pripravite na čudne poglede svojih domačih. Prav tako je priporočljivo, da se fotografija razvija pri temperaturi med 13 in 28 stopinjami Celzija.

     

    Fotografije so, če uporabimo pravilne nastavitve, več kot zadovoljive, drznil bi si celo reči, da so nepozabljive. Polaroidna kamera pogosto privabi poglede kar nekaj radovednih ljudi, ki so za Polaroid že slišali, si pa želijo videti, kako stvar v resnici deluje. Končne fotografije filma i-tipa so v velikosti 79 x 79 milimetrov in kot ste to gotovo že videli, lahko na spodnji rob fotografije, ki je v primerjavi s stranskimi nekoliko večji zaradi kemikalij, potrebnih za razvoj fotografije, napišete tudi besedo ali dve, da bo fotografija karseda nepozabna. Ravno to je čar fotografiranja s polaroidom. Ta ne namerava zamenjati vašega mobitela, temveč prinaša neko čisto edinstveno izkušnjo. Za primer lahko povem, da smo polaroidno kamero uporabili na novoletni zabavi, kjer je ta preprosto potovala po rokah, končne, povsem naključne fotografije (ne glede na to, ali so uspele ali ne) pa so nato krasile našo novoletno jelko.

     

    Kot sem omenil prej, ne uspe prav vsaka fotografija. Vsaj na začetku bo prihajalo do raznih napak – od prej omenjenega stresanja fotografij, neprimerne temperature za razvijanje, izpostavitve premočni svetlobi in raznih drugih nepravilnosti, ki sicer dodajo k unikatnosti vsake fotografije, lahko pa hkrati tudi pokvarijo tisto fotografijo, za katero si res želimo, da bi uspela. Polaroid ima zato še enega asa v rokavu, tako imenovani Polaroid Skener Lab.

     

    Gre za neke vrste “tiskalnik”, ki vsaj mene na prvi pogled spominja na šolske mikroskope, še posebej zaradi bele barve in zgornjega črnega dela. Naprava je že na prvi otip težka in je vsekakor namenjena ležanju na pisalnih mizah, za razliko od prenosljivega fotoaparata Polaroid OneStep 2. Namenjena je predvsem pretvorbi digitalnih fotografij iz našega mobitela v fizično obliko, kar pomeni, da bodo fotografije vedno karseda kakovostne za razliko od prej testiranega fotoaparata Polaroid. Polaroid Lab deluje s pomočjo aplikacije Polaroid Originals, ki je na voljo tako za operacijski sistem Android kot tudi za iOS. Postopek ustvarjanja fotografij je dokaj preprost. Najprej pritisnemo črni gumb, ki se nahaja na desni zgornji strani naprave, pri čemer se iztegne zgornji del. Temu odmaknemo trdo pokrivalo, ki prekriva lečo, kamor položimo mobitel z želeno fotografijo. Še pred tem je vredno preveriti, ali imamo vstavljen film, pri tem pa si lahko pomagamo z osmimi obvestilnimi lučmi kot pri fotoaparatu, ki nakazujejo na število filmov v notranjosti. Te namreč ne bodo vidne, če film ni vstavljen. Preverite tudi, da je vaša naprava napolnjena in vključena, kar nam bo pokazala osvetlitev logotipa Polaroid oziroma, kot pravim temu jaz, mavrice na sprednji strani naprave.

     

    Ko je vse to pripravljeno, sledi izbira fotografije. Ta je lahko poljubna, iz vaše galerije, ali pa kar naključna fotografija s spleta, vendar imejte v mislih, da bodo fotografije zaradi “kockastega” formata filma s pomočjo aplikacije obrezane v razmerju 1:1. Izbrano fotografijo nato izdelamo s pritiskom na ogromen rdeč gumb, vse drugo pa je identično kot pri fotoaparatu Polaroid OneStep 2. Kot sem omenil že prej, je glavna prednost Polaroid Laba predvsem to, da lahko natisnemo, katerokoli sliko želimo, medtem ko jih moramo s fotoaparatom OneStep 2 dejansko zajeti, saj ta ne podpira aplikacije, ki bi mu povečala uporabnost. Aplikacija hkrati omogoča kar nekaj dodatnega prilagajanja fotografije, in sicer osvetlitve in barve, pa tudi ustvarjanje kolaža iz več polaroidnih fotografij.

     

    Zaključek je dokaj preprost. Fotoaparat Polaroid OneStep 2 in naprava Polaroid Skener Lab sta vsekakor zelo zabavna in prinašata staro tehnologijo v moderni svet v obliki barvitih plastičnih ohišij, ki kljub nepraktičnosti ponujata nek svojevrsten čar. Oba hkrati podpirata fotografiranje s filmom I-tipa in filmom tipa 600, kjer nas zavoj z osmimi filmi stane okoli 16 EUR. Žal film ni vključen niti pri Labu niti pri fotoaparatu OneStep, čeprav je cena obeh okoli 130 EUR. Zato vsekakor priporočam, da kupite nekaj filmov vnaprej, saj bomo nekaj prvih fotografij najverjetneje porabili za učenje, preden bomo dosegli ikonične polaroidne fotografije. Printanje spletnih memov in moje nebranje navodil je vsekakor požrlo kar nekaj zavojčkov filma, sem se pa tako sam kot tudi drugi pri tem močno zabaval. Polaroid priporočam predvsem nostalgikom in tistim, ki bi radi instantno fotografijo fizično delili s prijatelji, kar bo v kombinaciji s kratko napisanim sporočilom pod fotografijo v današnjem času Instagrama vsekakor nekaj nepozabnega.


    Podobni članki

     

    Nalaganje vsebine
    © 2017 Telekom Slovenije
    12. februar 2020
    5037
    12. februar 2020
    Polaroid OneStep 2 in Polaroid Skener Lab –test na dlani