Test na dlani: Honor Magic4 Lite

Honorjeva prva letošnja novost sodi med pametne mobitele, ki so na zunaj podobni najboljšim družine Magic4, a z njimi nimajo veliko skupnega. Ne glede na potrebne kompromise je pomembna namreč dostopna cena.

Tehnični podatki:

Nisem ljubitelj »lahkih« pametnih mobitelov, kajti z enako oziroma zelo podobno obliko subtilno sporočajo, da so enakovredni člani neke družine izdelkov. Največkrat niso. Vsaj ne pri glavnih in hkrati najdražjih komponentah. Videz je namreč varljiv. Toda če vam je všeč, naj vas to ne moti, vsaj dokler je brez kančka dvoma jasno, da za manj kot pet stotakov ne morete dobiti mobitela, enakovrednega tistemu z vsaj še enkrat višjo ceno.

Da bi dosegel primerno ceno, je izdelovalec prisiljen sprejeti nič koliko kompromisov. »Lahki« modeli se zato od premijskih »sorojencev« razlikujejo v vseh pomembnih lastnostih, najbolj pa v uporabljenih materialih, zaslonu, procesorju in kakovosti kamer. Večinoma se strinjamo, da fotografsko vsestranskost opredeljujejo tipi kamer. Poleg glavne še širokokotna in z optično povečavo. Drugačen izbor spremeni izkušnjo. Največkrat na slabše. Število kamer nima nobenega smisla, če sta dve bolj kot ne za okras, saj zaradi ločljivosti tipala nista sposobni narediti spodobne fotografije. Toda ravno to počnejo izdelovalci, ko snujejo cenejše modele. Zanje je glavno, da jih je čim več, medtem ko jih kakovost pretirano ne zanima. Če me pri mobitelu Magic4 Lite kaj zares moti, potem so to ravno njegove neizrazite fotografije.

Nekateri so za velike!

Zopet se pojavljajo kritike, da ljubitelji manjših in obvladljivih mobitelov pravzaprav nimajo več nobene izbira. Magic4 Lite tega nikakor ne bo spremenil. Če ga kaj zaznamuje, potem je to velik zaslon v pretirano kričečem svetlečem ohišju, ki je popoln magnet za prstne odtise. A po drugi strani je ravno tako izredno opazen in na prvi pogled ne izdaja, da je plastičen. Nič ni narobe s tem, a vendarle živimo v času steklenih, keramičnih ali vsaj kovinskih ohišij, zato sem prepričan, da nekateri glede tega zavijate z očmi. Bolj kot material me je sicer zmotila gladka površina, zaradi katere drsi iz rok. Sploh potnih. Sicer je opaziti trud pri oblikovanju podrobnosti, a če bi lahko kaj spremenil, potem navijam za debelejšo kombinirano tipko tik nad tipko za vklop z integriranim tipalom prstnega odtisa in za manj masivno fotografsko izboklino z objektivi zadnjih kamer.

Ergonomija uporabe ni na visoki ravni. Sploh ne z eno roko. Zato je mobitel prevelik in preveč okoren, a vsaj teža in debelina ne povzročata težav. Normalno za Magic4 Lite je, da ga držite z eno roko, medtem ko ga upravljate z drugo. Zoprno, a drugače v tem primeru ne gre.

Glavno, da Google dela

Estetika uporabniškega vmesnika Magic UI 4.2, ki žal pod sabo še vedno skriva Android 11, je zelo podobna Huaweijevemu vmesniku EMUI 12. Še ena podrobnost, ki vendarle kaže, da odraščanje Honorja še ni zaključeno. To ne pomeni, da sta enaka. Magic4 Lite namreč ne nudi samo glavnih funkcij omenjenega, kajti bolj se zanaša na to, da na mobitelu delujejo vse Googlove storitve in aplikacije. Res škoda, da nima sistema Android 12, ko se že kažejo obrisi naslednje različice. Ravno tako Honor vsaj uradno ni podal nobenega zaveze, koliko nadgradnje sistema zagotavlja in koliko let bodo na voljo varnostni popravi. Njemu v prid pa govorijo dejstva, kot so malo po nepotrebnem nameščene aplikacije, hitro in odzivno delovanje ter domačnost okolja, ki so ga vajeni uporabniki mobitelov Huawei.

Najmanj solidne procesorske zmogljivosti

Zadnja leta je vse manj pametnih mobitelov z izredno slabim in neodzivnim procesorjem. Še vedno so sicer nekateri 'nedohranjeni', toda vedno manj jih je, medtem ko tudi tisti najmanj zmogljivi nudijo procesorsko in grafično moč, ki smo je bili pred recimo petimi leti vajeni le pri najboljših. Ni dvoma, da so prave rakete, a se zaradi tega bolj grejejo. Če mobitel ni opremljen z učinkovitim sistemom razporejanja toplote po ohišju, se pojavijo težave. Pri mobitelih s procesorjem Snapdragon 8 (generacije 1) sem namreč opazil hitro gretje in posledično zniževanje takta. Zgodi se, toda redko, da je njegova zmogljivost celo nižja od zmogljivosti drugega, na papirju manj mogočnega procesorja, katerega jedra dlje časa delujejo v najvišjem taktu.

Tozadevno se Magic4 Lite dobro obnese. Umetni test obremenitve ne pokaže pretirane upočasnitve, podobno pokaže igranje igre Genshin Impact. Pri nižjih grafičnih nastavitvah, pod njimi je še ena raven, in s prikazom 30 sličic na sekundo, kar zadostuje za solidno igralno izkušnjo, se po tridesetih minutah ohišje ni pretirano segrelo. V prstih nisem imel tistega zoprnega občutka toplote, zaradi katerega marsikdo prej ali slej odloži mobitel. Igranju iger je prav tako do nekje prilagojen zaslon. Poleg polne visoke razločljivosti (1080p) nudi solidno čitljivost na prostem in 120-herčno osveževanje. Poleg stalnega osveževanja s 120 ali 60 herci je na voljo dinamično prilagajanje, ki v večini primerov dokaj dobro deluje. Škoda le, da zaslon ni OLED (uporabljena je tehnologija IPS), saj bi bile potem barve bistveno lepše. V privzetem živahnem načinu imata bela in siva vijoličast odtenek, medtem ko sta modra in vijoličasta nasičeni. Navaden način natančnost barv nekoliko popravi, a belo in sivo potisne proti rožnati. Težavo je mogoče delno odpraviti s prilagajanjem barvne temperature. Prav tako je škoda, da ni podpore standardov visokega dinamičnega razpona (HDR).

Zvočnik je en sam in ni nič posebnega. Glasnost zvoka je podpovprečna, enako lahko rečem za kakovost. Za kolikor toliko primerno zvočno izkušnjo so nujne brezžične slušalke, saj boste v ohišju zaman iskali luknjice za priklop žičnih. Ker ni reže za pomnilniške kartice, je dobro, da je polnilnik velik 128 GB. Včasih zajetna velikost pa se danes uvršča na spodnjo mejo sprejemljivega. Datoteke s fotografijami, videoposnetki in igrami so vse večje in hkrati jih vse več ustvarjamo. Možno je, da ga v letu ali dveh zapolnite in nato boste prisiljeni v brisanje nepotrebnih datotek. Nekoliko sem razočaran še nad sicer solidno baterijo kapacitete 4800 mAh. Pri srednje zahtevni uporabi zlahka zdrži dan in pol, toda sem pristaš načela, da je večja v tem primeru boljša. Vsaj niso pozabili na hitro polnjenje. 66 vatov sodi v zlato sredino tehnoloških dognanj.

Ne preveč prepričljive fotografije

Kamere so tri, a zanašate se lahko samo na eno. Glavno s solidnim, vendar ne predobrim 48-milijonskim tipalom. Drugi dve – zadnji sta za okras. Nikakršne praktične vrednosti nimata. Dokazano lahko mobitel učinek zamegljenega ozadja ustvari brez podatkov globinske kamere, medtem ko ima bližinska občutno premajhno število pik, da bi bila njena fotografija uporabna. Uporabili jo boste trikrat. Prvič, zadnjič in nikoli več. V luknjici zaslona se skriva še 16-milijonska sprednja kamera, katere zmogljivosti so boljše, kot sem pričakoval. Čeprav je video omejen na polno visoko razločljivost (1080p) ob 30 sličicah na sekundo, podobno lahko rečem tudi zanj. Barve in kontrasti niso slabi, hrupa skoraj ni, morda malo moti le slabši dinamični razpon. Žal tega ne morem reči za zvok v posnetku, ki je vsaj za razred pod povprečjem.

Splošna kakovost fotografije v odličnih svetlobnih razmerah je v mejah povprečja podobno zmogljivih mobitelov. Razen modrine neba in zelenih trat so barve preveč svetle. Dinamični razpon ni najboljši, kar je očitno med fotografiranjem proti soncu. Opaziti je za moj okus preveč agresivno ostrenje robov, medtem ko so podrobnosti prijetne. Fotografiranje v polni razločljivosti (48 milijonov pik) nima smisla, kajti moteč postane digitalni šum in dinamični razpon je morda še za odtenek slabši.

Tipalo bližinske kamere se obnese natanko tako, kot sem dejal. Pozabite na kakovostno fotografijo. Ločljivost je občutno premajhna, zato so fotografije mehke, brez podrobnosti, izpranih barv in nizkega kontrasta.

V nočnih razmerah so fotografije glavne kamere povprečne. Uporaba nočnega načina zahteva, da kar nekaj dolgih sekund držite mobitel čim bolj pri miru, nakar dobite svetlejšo fotografijo, kot če bi jo posneli brez uporabe tega načina. Podroben pogled pokaže kar nekaj šuma na osvetljenih področjih in manj podrobnosti – te so zamazane in ne dovolj ostre.

Sprednja kamera ni odlična, a tudi ne posebej slaba. V slabih svetlobnih razmerah ne moremo pričakovati čudežev, medtem ko je v dobrih kakovost fotografije odvisna od mirne roke. Ostrina, podrobnosti in dinamični razpon so povprečni, barve bi lahko bile lepe. S slabšanjem svetlobnih razmer se relativno hitro pojavi šum.

Sklepna beseda

Honor Magic4 Lite ima svojevrstno težavo – kako v natrpanem razredu mobitelov v nižjem srednjem cenovnem razredu prepričati, da se ga izplača kupiti. V ničemer posebej ne izstopa oziroma je v povprečju. Lahko je zlato, toda to na trgu ne pomeni prav veliko. Če kje, potem ga vidim v rokah ljubiteljev mobilnih iger, ki za mobitel niso pripravljeni odšteti preveč in jim je obenem popolnoma vseeno za fotografsko vsestranskost. Velik zaslon s 120-herčnim osveževanjem in procesor, ki se pretirano ne greje, bo zagotovil solidno delovanje tudi grafično zahtevnejših iger. Podpore za omrežje pete generacije (5G) nisem posebej omenjal. Z razlogom. Mobitel, ki danes pride na tržišče, jo mora imeti, tako kot se pričakuje, da podpira starejše mobilne tehnologije.