Test na dlani: Očala za navidezno resničnost HTC Vive Cosmos Elite

Marjan Kodelja 30. julij 2020 Čas branja članka: 7 min
/PublishingImages/htc-viveelite-kodelja-jul20-hero.jpg

HTC je posegel po zanimivem triku in izdelal očala, ki se lahko s spremembo sprednje plošče prelevijo v eno od treh različic. Cosmos Play bo premikom sledil s štirimi kamerami, Cosmos jih ima šest, različica Elite pa spet štiri, vendar tudi dodatna zunanja oddajnika za pomoč sledenju in boljše krmilnike s polnilno baterijo.

Tehnični podatki

Zaslon: dvojni 3,4 palca (8,6 cm), zaslonska tehnologija LCD

Ločljivost zaslona: 1440 x 1700 pik na oko (2880 x 1700 pik)

Frekvenca osveževanja: 90 Hz

Vidno polje: 110 stopinj

Tipala: žiroskop, pospeškometer, tipalo bližine

Priključki: USB 3 DisplayPort 1.2

Drugo: vgrajen mikrofon, integrirane slušalke

Krmilnik: /

Tipala: SteamVR tracking

Baterije: polnilna baterija

Priključek: mikro USB za polnjenje

Kljub temu da so zanimiv tehnični kos z velikim potencialom, pa očala za navidezno resničnost niso postala nujni dodatek domačemu ali poslovnemu računalniku. Še huje pa se godi naglavnim držalom za pametni mobitel, saj Samsung že dolgo ni izdelal novega modela, Google pa je celo objavil, da se z njimi ne misli več ukvarjati. Razlog ni v strojni opremi, čeprav tudi ta še ni popolna, temveč v pomanjkanju uporabnih izobraževalnih in zabavnih vsebin. Pričakovanja so bila velika, vendar je po nekaj letih stanje podobno kot z vsebinami za televizorje razločljivosti 4K. Nekaj jih je, a niti približno dovolj, da bi očala stopila v domove skozi glavna vrata. Druga manjša težava, a še vedno pereča, pa so očala računalnika, saj jih samostojno ni mogoče uporabljati. Morda bodo težave z izgradnjo mobilnih omrežij pete generacije (5G) izpuhtele, saj je navidezna resničnost eno od področji, o katerih se v povezavi z njimi vse več govori. Nobenega dvoma ni, da so mobilna omrežja 5G prihodnost pametne in povezane družbe, zato se tudi Telekom Slovenije pospešeno pripravlja nanje. Že zdaj pa z Iskratelom in Luko Koper preizkuša uporabnost tehnologij novega omrežja v praksi.

 

Kljub ne najbolj rožnatemu uvodu pa tehnologija navidezne resničnosti še zdaleč ne gre po poti televizije 3D, ki je do danes že popolnoma izginila. Postopoma in nezadržno namreč prodira v računalniške igre, za začetek kot vzporedna možnost igranja, verjetno pa tudi ni več daleč čas, ko se bodo začeli pojavljati kakovostni naslovi, ki jih bo mogoče igrati le z očali navidezne resničnosti. HTC-jev model Vive Cosmos Elite so tako že peta očala, ki sem jih imel možnost preizkusiti, in vedno sem z njimi užival med obiskovanjem navideznega sveta in igranjem iger. Izkušnja je namreč drugačna, popolnejša, kot jo lahko nudi dvodimenzionalna površina zaslona, napredek v kakovosti slike in udobju med uporabo pa je tudi vse bolj očiten.

Dovolj udobna, da jih je mogoče uporabljati tudi dlje časa

Cosmos je pravzaprav družina treh modelov, ki jih HTC nudi domačim uporabnikov, zato ne bo odveč, če na kratko strnem informacije. Modela Vive Cosmos Play še ni v trgovinah, bo pa od vseh treh najcenejši. Za sledenje uporablja štiri kamere, v kompletu pa sta tudi dva manj zmogljiva krmilnika z navadnimi baterijami. Enaka ima tudi model Cosmos, le da sledenje sloni na šestih kamerah in je zato natančnejše. Nobeden od omenjenih modelov pa ne podpira oddajnika očem nevidnih laserskih žarkov, ki je zaščitni znak starejših HTC-jevih očal navidezne resničnosti. Uporablja pa ju model Cosmos Elite, zato ima ta sicer najzmogljivejši model od vseh treh spet le štiri kamere. Sicer pa so modeli enaki, saj je trik v tem, da se prelevijo iz enega modela v drugega, ko zamenjate prednjo ploščo. Praktično to lahko pomeni, da najprej kupite najcenejši model Play (ko bo seveda na voljo) in ga pozneje, ko se pojavi potreba, nadgradite v različico Elite.

 

Držalo očal je eno samo in kot »svetniški sij« objame glavo z vijakom na zadnjem delu, s katerim preprosto prilagajamo moč oprijema – podobno kot na kolesarskih čeladah. Od tega, kako dobro se očala prilegajo glavi in kako pri miru so med uporabo, je odvisna kakovost slike oziroma občutek kakovosti navideznega sveta. Čeprav je držalo udobno, pa ni lahko najti optimalnega položaja, ker žal znotraj očal ni mogoče spreminjati oddaljenosti leč od oči, malce pa moti tudi to, da je sprednji del težji in sili navzdol. Očala pa niso pretežka, zato tudi po daljši uporabi ne čutite utrujenosti, dodatna prednost pa so vgrajene kakovostne slušalke. Kadar sem uporabljal očala brez njih in sem zato potreboval dodatne slušalke, je bilo najti optimalen položaj za oboje še toliko težje.

Očala navidezne resničnosti HTC Vive Cosmos Elite so z računalnikom, ki mora biti dovolj zmogljiv, predvsem pa je nujna vsaj srednje zmogljiva grafična kartica, povezana prek pet metrov dolgega kabla. Tolikšna dolžina omogoča veliko svobode gibanja, če le imate dovolj praznega prostora. Zagotovo pa je takšna uporaba manj utrujajoča – kljub dejstvu, da se sem ter tja zapletete v kabel in ga morate z roko na slepo umakniti, kot bi bila morebitna brezžična različica. Nositi bi namreč morali še baterijo za delovanje očal, ki zagotovo ne bi bila majhna in lahka.

Oddajnika v prostor, krmilnika v roke in očala na glavo

Na podlagi izkušenj z drugimi očali predvidevam, da imata različici brez dodatnih oddajnikov nekaj slepih področij, kjer slabše zaznata položaj in gibanje krmilnikov, še posebej ko ju ima igralec za hrbtom. S slednjem premikanja pa naj ne bi bilo težav, tudi če deluje le na podlagi štirih kamer, čeprav je slednje s šestimi natančnejše. Verjetno, saj različic, ki imata tudi slabša oz. manj zmogljiva krmilnika, nisem preizkusil. Različica Elite je tozadevno najmočnejša od vseh treh, saj je od originalnega modela Vive podedovala krmilnike in tudi oddajnika za pomoč sledenju.

 

Sposobnosti modela Vive Cosmos Elite so pomembna nadgradnja predvsem z vidika natančnosti sledenja, vendar uporaba oddajnikov zahteva ustrezno pripravo. Prostor namreč napolnita z nevidnimi laserskimi žarki in svetlobnimi bliski, zato ju postavite drugega nasproti drugemu na krajiščih diagonale. Najbolje na višini okoli dveh metrov, tako da malo »gledata« navzdol. Za delovanje potrebujeta električno napajanje, medsebojno pa se lahko sinhronizirata na dva načina – z brezžičnim signalom, ki ima omejen doseg, ali kablom. Sistem lahko nato samodejno določi prostor igranja, ki ga omeji z »navideznim« zidom.

Krmilnika imata poleg običajnih tipal za razpoznavo premikanja v prostoru tudi tipala, ki zaznavajo svetlobo oddajnikov in na njihovi osnovi izračunavajo položaj v prostoru. Zato lahko na primer med streljanjem počepnete in se sklonite za zaklonom, nato pa hitro skočite na plano in 'udarite' po nasprotnikih. Razpored tipk na krmilniku je z ergonomskega stališča dober, morda je le tipka meni malce preveč oddaljena od osrednje, na dotik občutljive površine, ki je hkrati tudi velika tipka. Še ena je na strani, ena pa na spodnji strani, njen položaj pa je enak položaju petelina pištole. Ker krmilnik v bistvu držimo na enak način, se še posebno dobro izkaže v »streljačinah«. Preprosto pa je tudi navajanje na uporabo krmilnika, saj ju v navideznem svetu vidimo taka, kot sta, kadar ju igra ne spremeni v kaj drugega.

Dobra kakovost slike, odlično slednje v vseh pogojih in občasna slabost

Natančno slednje pa je pomembno skoraj pri vseh igrah, še posebej pri strelskih, saj sicer težko kaj zadenete. Tokrat pa sem naredil korak naprej in poleg obveznega preizkusa demonstracijskih iger zagnal tudi različico Minecrafta za očala navidezne resničnosti in z njimi obiskal celo svet na domačem strežniku. Medtem ko pri prvih nikdar nisem občutil slabosti, se je ta pojavila vedno, ko sem v Minecraftu kam padel. Kdor igro pozna, natančno ve, o čem govorim. Občutek slabosti se običajno pojavi, če premik »slike« ni dovolj zvezen, je preveč skokovit in nenaraven. To ni odvisno zgolj od zmogljivosti očal navidezne resničnosti, temveč tudi od računalnika in njegovih zmogljivosti.

Ko smo že pri njih, najmanj, kar morate imeti, je naslednje (če pa je boljše, ni nič narobe): Procesor naj bo najmanj Intel i5-4590 ali AMD FX 8350, njegovo delo pa naj podpira vsaj grafična kartica Nvidia GeForce GTX 970 ali AMD Radeon R9 290. Realno pa predlagam, da očala navidezne resničnosti priključite na vsaj srednje zmogljiv igričarski računalnik, saj bo v nasprotnem primeru kompromisov preveč!

 

Sklepna beseda

HTC Vive Cosmos Elite je plod dolgoletnega razvoja, zato deluje, kot mora, občasni ponovni zagoni pa so posledica programske opreme in iger, ne pa slabosti v strojni opremi. Ločljivost zaslonov je dobra, a bi lahko bila še višja in škoda je, da niso OLED, kot so pri originalnih očalih VIVE. Uporaba oddajnikov poveča natančnost sledenja, kar odtehta slabost, da ju je treba nekam postaviti in do njiju potegniti napajalni kabel. Sicer pa bodo obiski navideznih svetov in igranje iger najudobnejši in najučinkovitejši, če imate dovolj velik prazen prostor v približni izmeri 4 x 4 mesta, ki ga boste uporabljali le za ta namen. Kajti na tem področju se boste lahko prosto gibali, sklonili, skočili vstran, se premaknili naprej ali nazaj in podobno.


Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
30. julij 2020
5271
30. julij 2020
Test na dlani: Očala za navidezno resničnost HTC Vive Cosmos Elite