Test na dlani: Huawei P40 Pro

Marjan Kodelja 7. april 2020 Čas branja članka: 10 min
/PublishingImages/p40-pro-kodelja-apr20-hero.jpg

Huawei predstavlja oblikovno zanimiv in zmogljiv pametni mobitel P40 Pro z odličnimi kamerami, ki bo brez dvoma krojil vrh letošnje ponudbe. Pa čeprav je brez Googlove tržnice Play, njegovih aplikacij in storitev.

Tehnični podatki:

  • Barva: ledeno bela, mat siva in črna
  • Dimenzije: 158,2 mm (v) x 72,6 mm (š) x 9 mm (d)
  • Teža: 209 gramov
  • Povečana odpornost: IP68
  • Deluje v omrežjih: 2G (GPRS/EDGE), 3G (HSDPA), 4G/LTE, 5G
  • SIM-kartica: nano SIM, podpora za eSIM
  • Procesor: 8-jedrni Kiri 990 5G (2 x 2,86 + 2 x 2,36 + 4 x 1,95 GHz) v 7-nm tehnologiji
  • Grafični procesor: Mail-G76 MP16
  • Delovni pomnilnik: 8 GB
  • Notranji pomnilnik: 256 GB
  • Razširitev pomnilnika: reža za pomnilniške kartice NM (nano memory, do 256 GB)
  • Zaslon: OLED, diagonala 16,71 cm (6,58 palca), ločljivost 1200 x 2640 slikovnih pik, z gostoto 441 slikovnih pik na palec, prekriva 91,6 % površine sprednje ploskve, podpora za HDR10+, hitro osveževanje 90 Hz
  • Kamere zadaj: tri, LED-bliskavica in tipalo ToF; glavna kamera s 50 MP, zaslonka f/1.9, goriščna razdalja 23 mm, velikost tipala 1/1.28”, velikost slikovne pike 2,44 µm, PDAF, optična stabilizacija; ultra široka kamera s 40 MP, zaslonka f/1.8, goriščna razdalja 18 mm, velikost tipala 1/2.54”; kamera z 12 MP s teleobjektivom, 5-kratna optična povečava, PDAF, optična stabilizacija, goriščna razdalja 125 mm
  • Kamera spredaj: 32 MP, f/2.2, goriščna razdalja 26 mm, velikost tipala 1/2,8”, velikost pike 0,8 µm; kamera za globino IR TOF 3D
  • Video zadaj: UHD 2160p s 30 ali 60 sličicami na sekundo, FHD 1080p s 30 ali 60 sličicami na sekundo, FHD 1080p z 960 sličicami na sekundo, HD 720 s 7680 sličicami na sekundo
  • Video spredaj: 2160p ali FHD s 30 ali 60 sličicami na sekundo
  • Baterija: Li-Po 4200 mAh s podporo za brezžično (27 W) in hitro žično polnjenje (40 W)
  • Operacijski sistem: EMUI 10.1 (prostokodni Android s Huaweijevimi mobilnimi storitvami – HMS)
  • Povezljivost: bluetooth 5,1, WiFi 6, satelitski sprejemnik (GPS, Glonnass, BDS in Galileo), NFC, vmesnik IR in priključek USB tip C
  • Tipala: tipalo pospeška, senzor prstnih odtisov pod zaslonom, tipalo bližine, kompas, tipalo barv, žiroskop
  • V škatli: podatkovni kabel, električni napajalnik, slušalke, ključ za odpiranje SIM-vrat in kratek priročnik z navodili za uporabo
  • Garancijska doba: 24 mesecev

  • Aplikacije so pomemben kamenček v mozaiku uporabe pametnih mobitelov. Navadili so nas, da je v okolju mobilnega sistema Android njihov vir Googlova tržnica Play. Ta je namreč dosegla prevladujoči položaj kljub alternativnim tržnicam, v katerih jih ni dosti manj. Tržnica pa ni edina težava, s katero se spoprijema Huawei, potem ko mu je ameriška vlada zaprla vrata do tehnologij in izdelkov njihovih podjetij. Sistem Android je odprtokodni, zato ga lahko uporablja vsak, kakor se mu zdi prav oziroma po pravilih igre, ki veljajo. Vendar so pomemben del vsakega mobitela aplikacije in orodja, ki jih zagotavlja Google, ti pa niso odprtokodni. In če Google izdelovalcu ne podeli sicer brezplačne licence, jih ne sme uporabljati. Ne samo Zemljevidov in YouTuba, temveč tudi orodij – na primer Googlov račun, storitev plačevanja in tako naprej, ki jih uporablja veliko aplikacij. Takšne aplikacije na mobitelih brez tako imenovanih Googlovih mobilnih storitev (GMS) zato ne delujejo.

     

    Kako do aplikacij na mobitelih Huawei?

    Da bi uporabnikom in razvijalcem omogočil enako okolje, je Huawei razvil mobilne storitve HMS, ki delujejo kot alternativa Googlovim. Vendar jih morajo podpirati tudi aplikacije, zato se podjetje trudi prepričati razvijalce, naj jih prilagodijo in objavijo v tržnici AppGallery, ki je nameščena na vseh pametnih mobitelih Huawei.

    A tudi v primerih, ko želene aplikacije v tržnici (še) ni, niste popolnoma brez možnosti. Uporabite lahko orodje Phone Clone, ki vse, kar imate na obstoječem, prenese na nov mobitel. Zanimivo pa je, da v procesu prenese tudi Googlove Zemljevide, ne pa tudi aplikacije YouTube ali brskalnika Chrome. Podoben učinek je tudi, če stari mobitel arhivirate v oblak ali s pomočjo programa HiSuite na osebni računalnik, nato pa z arhivsko datoteko obnovite novi mobitel. Poleg dejstva, da prenesene aplikacije, ki zahtevajo Googlove mobilne storitve, ne delujejo, so vprašljive tudi nadgradnje, saj zanje skrbi tržnica. Če jih ni v tržnici ali v tržnicah, ki so morebiti na mobitelu, potem morate za nadgradnje skrbeti ročno.

    Nekatere aplikacije, med drugim Zemljevide in YouTube, lahko poženete tudi v brskalniku. Če pa je namestitvena datoteka na spletni strani razvijalca, potem jo lahko prenesete in namestite tudi od tam. Povezave do strani najdete v tržnici AppGallery ali pa namestite orodje MoreApp. Vsebuje namreč podatke, kje iskano najti in kako to namestiti. V primeru, da to ni mogoče, pa predlaga alternative. Še ena možnost je. Na mobitel namestite tržnico Amazon App Store ali APK Pure. Aplikacije, ki zahtevajo Googlove storitve, seveda ne bodo delovale, težave pa bodo tudi s plačljivimi vsebinami in plačevanjem v njih, saj tudi za to v okolju Android večinoma poskrbi Google.

    V dosegljivosti aplikacij trenutno žal zija še velika luknja. Marsikdaj je sicer odvisno, katere uporabljate in ali so v tržnici AppGallery, saj potem težav pravzaprav nimate.

     

    Res čeden mobitel

    P40 Pro je v primerjavi z nekoliko neizrazitim Samsungom Galaxy S20+ prav čeden mobitel. S sprednje strani se pozna vpliv čez rob napetega zaslona, prispodoba za to je prelivanje vode preko roba skodelice za kavo. Robov okoli zaslona skoraj ni oziroma so tako ozki, da jih spregledate, le izrez sprednje kamere je nekoliko večji. Vendar ne moti. Na zgornjem robu ni zvočnika za telefonske pogovore, njegovo funkcijo namreč, kot pri lanskem modelu, prevzema tehnologija »tresenja« zaslona. Zanimiva rešitev je oblika kovinskega okvirja mobitela, ki se na vseh štirih vogalih povzpne navzgor. Upam, da ima poleg estetske tudi varnostno funkcijo ščitenja zaslona, če mobitel pade na tla, vendar tega raje nisem poskušal. Robovi ohišja so podrobno izdelani in so prijetno zaobljeni, zato je mobitel preprosto prijeti in držati v roki, kljub steklu, ki prevladuje na hrbtišču, pa ne drsi. Se pa zato prstni odtisi pretirano poznajo, še posebej pri atraktivni ledeno beli barvi z rožnato vijoličastimi odtenki. Zanimivo je tudi sivo mat ohišje, ki je na voljo poleg klasičnega črnega. Na hrbtišču kraljuje precej izstopajoča plošča s sklopom zadnjih kamer, ki pa lepo dopolnjuje videz tega pametnega mobitela.

    Ne prevelik ne premajhen

    Mobitel daje občutek čokatosti, vendar ni pretirano debel. Morda je videti tako zaradi razširjenega okvirja na vogalih. Je tudi ravno prav širok in dolg, vsaj za mojo dlan, ki jo uvrščam med srednje velike. Temu primerna je tudi ergonomija rabe, ki je po moji oceni dobra. Položaj fizičnih tipk je namreč klasičen, poleg tipke za vklop je še združena tipka za glasnost zvoka. Drugih ni. Desni rob je puščavniško prazen, saj je reža za kartice na spodnjem, poleg priključka USB-C in odprtega zvočnika. Bočni tipki sta sicer kovinski in lepi, imata primerno globok hod in oddajata zvok »klik«, ki izdaja, kdaj ste dovolj pritisnili. Debelejši pa ne bi mogli biti, saj zaradi zakrivljenega zaslona ni dovolj prostora.

     

    Ergonomijo naprave določa tudi biometrični sistem za odklepanje. P40 Pro ima optično tipalo prstnega odtisa pod zaslonom, ki je dovolj veliko, hitro in predvsem na pravem mestu, ter prepoznavo obraza, ki zaradi dodanega infrardečega tipala bližine v sklopu sprednje kamere dobro deluje tudi v mraku.

    Namesto Googlovega računa Huaweijev

    P40 Pro ima operacijski sistem Android brez Googlovih storitev in aplikacij, zato v postopku prve nastavitve mobitela vpišete ali oblikujete Huaweijev uporabniški račun. Drugi koraki pa so bolj kot ne enaki. Pogrešam pa možnost, da preskočite vpis računa že na strani, na kateri vpišete uporabniško ime, in ne šele potem, ko izberete možnost pozabljenega gesla. Na koncu je še vadnica zaslonskih kretenj, ki pa je ni mogoče preskočiti. Če niste pozorni, lahko spregledate možnost, da namesto kretenj omogočite tri znane zaslonske tipke.

     

    Sicer pa sistem EMUI 10.1 nudi skoraj vse aplikacije in storitve, ki jih običajno povezujemo z Googlom. Med drugim uporabnik dobi prostor (5 GB) za hranjenje datotek v oblačni shrambi, na voljo pa so tudi alternativni brskalnik, glasbeni in videopredvajalnik, aplikacija elektronske pošte in še nekaj drugih »orodij«. Z družino naprav P40 pa Huawei uvaja tudi storitev za videoklepet MeeTime in digitalno pomočnico Celio, ki pa v Sloveniji (še) ne delujeta. Uporabniški vmesnik je prečiščen, minimalističen in z manj nepotrebnimi elementi kot prejšnje različice tega sistema. Zanimiva možnost je stranski meni, izboljšana pa večopravilnost. Pokaže se, ko potegnete prst preko levega ali desnega roba. Če se ikone aplikacije v njem dotaknemo, dotik zadržimo in prst potegnemo na zaslon, na katerem že deluje ena aplikacija, potem se zaslon razdeli na dve sočasno delujoči. Med njima preprosto z vlečenjem prenašamo podatke oziroma celo datoteke. Če pa se ikone samo dotaknemo, potem bo odprta v tako imenovanem plavajočem oknu. Uporabna stvar na primer za odgovarjanje na sporočila, ne da bi bilo zato moteno delo v eni ali dveh aplikacijah na zaslonu.

    Zmogljivost na pričakovano visoki ravni

    Skoraj 17-centimetrski zaslon OLED visoke razločljivosti poleg običajnega osveževanja 60 Hz podpira tudi 90 Hz. Ni tako hitro kot 120 Hz, s čimer se ponaša Samsung Galaxy S20+, vendar je to privzeta nastavitev in ne nekaj, kar lahko izberemo samo za nižjo ločljivost zaslona in na račun krajše avtonomije baterije. Bolj gladko premikanje vsebine po zaslonu in dogajanje v igrah v primerjavi z običajno hitrostjo osveževanja boste gotovo hitro opazili. Kot tudi to, da je zaslon dovolj svetel za uporabo na prostem, barve pa so žive in prijetne tudi pri normalni nastavitvi. Poleg te je na voljo samo še živahen način, ki barve še malo nasiči, več možnosti pa imate pri nastavitvi barvne temperature od hladnih do toplih barv. Poleg svetilnosti je visok tudi kontrast, zato boste na zaslonu lahko uživali tudi v vsebinah s poudarjenim dinamičnim razponom.

    Huawei je nekaj let vlagal v razvoj lastnega procesorja in če ne bi, bi imel težave tudi z njim. Kirin 990 z integriranim modemom za omrežja pete generacije (5G) je eden boljših sistemov v čipih za mobitele s sistemom Android na trgu, z odlikami, kot so hitri signalni procesor, močna podpora za umetno inteligenco in grafične zmogljivosti, ki jih zahtevajo najboljše mobilne igre. Delovanje procesorja podpira 8 GB RAM-a in 256 GB pomnilnika. Slednjega je mogoče povečati s spominsko kartico, mora pa biti Huaweijeva nano kartica. P40 Pro tudi nima reže za drugo kartico SIM, namesto tega je njihov prvi mobitel s podporo za kartice eSIM. V primeru dveh mobilnih številk je ena vezana na običajno, druga pa na elektronsko kartico SIM, obe hkrati podpirata tehnologijo VoLTE za prenos govora prek omrežji četrte generacije.

     

    Optično tipalo prstnega odtisa pod zaslonom je približno tretjino večje in hitrejše od lanskega, odlikuje pa ga natančnost, saj je primerov, ko odtisa ne zazna, relativno malo. Če vam tipalo prstnega odtisa ne odgovarja, lahko izberete prepoznavo obraza, ki zaradi tipal v sklopu sprednje kamere deluje hitreje in boljše kot v primeru, ko prepoznavo opravi zgolj običajna kamera. Branje obraza je hitro in v večini primerov tudi uspešno, le tema povzroča nekaj težav.

    Poleg podpore tako rekoč vseh mobilnih omrežij mobitel podpira tudi brezžično omrežje WiFi 6, ima NFC in, zanimivo, tudi infrardeči (IR) vmesnik. Malo mobitelov ga ima in čeprav ga večina nikoli ne uporabi, ne moti, saj lahko, če seveda želite, neposredno upravljate televizor ali drugo napravo zabavne elektronike. Mobitel nima priključka za slušalke in ima en sam zvočnik. Zgornjega ni, njegovo nalogo opravlja zaslon, vendar je ta funkcija uporabna samo za telefoniranje. Običajni zvočnik je na spodnjem delu mobitela in če s prstom pokrijete reže na spodnjem robu, glasnost zvoka drastično pade. Sicer pa ponuja solidno kakovost zvoka z ne pretirano dobrimi nizkimi toni. Pa tudi pretirano glasen ni.

    P40 Pro je opremljen za baterijo kapacitete 4200 mAh, ki je brez težav zdržala cel dan dokaj zahtevne uporabe, pri manj zahtevni pa bi se dalo doseči tudi dva dneva. Žično polnjenje deluje z močjo 40 W, brezžično pa s 27 W.

     

    Fantastična mobilna fotografija

    Pri premijskih mobitelih družine P je poleg estetike poudarek na izboljšavi tehnologije mobilne fotografije in letos ni nič drugače. Huawei je dodatno izboljšal že tako dobre fotografske dosežke lanskih modelov. Na eni strani gre za kakovostnejše fotografije in videoposnetke v vseh svetlobnih razmerah, na drugi pa za večje povečave ob manjši izgubi kakovosti. Manjše pa so tudi razlike v kakovosti posnetkov posameznih kamer.

    Glavna kamera ločljivosti 50 milijonov svetlobnih pik ima tipalo, ki je fizično veliko 1/1.28 palca, in objektiv z goriščnico 23 mm. Filter tipala glavne kamere je tudi letos RYYB (rdeča, rumena, rumena, modra) namesto RGB (rdeča, zelena, modra), zato zajame več svetlobe, ta sposobnost pa najbolj pride do izraza v slabih svetlobnih razmerah. Sprednja kamera ima tipalo ločljivosti 32 milijonov pik. Obe lahko snemata tudi video 4K s 60 sličicami na sekundo, ostrenje pa je hitrejše in natančnejše. V sklopu štirih zadnjih kamer so poleg glavne še tri, če med kamere uvrščamo tudi tipalo globine (TOF). Telekamera ima 5-kratno optično povečavo in 12-milijonsko tipalo, širokokotna pa goriščnico 16 mm in tipalo ločljivosti 40 milijonov svetlobnih pik.

     

    Glavna kamera privzeto dela fotografije ločljivosti okoli 12 milijonov slikovnih pik, na voljo pa so tudi algoritmi umetne inteligence, ki nastavitve prilagodijo prizoru. Fotografije imajo lepe, pravilne barve, dinamika je odlična, na njih pa je tudi veliko podrobnosti. Bolj kakovostna kot lani je tudi kamera s teleobjektivom, kot je razvidno v primeru s 5-kratno povečavo (fotografija na skrajno desni). Pri povečavah je ostrenje robov bolj očitno kot pri fotografijah brez, barve so prav tako pravilne, podrobnosti pa je kljub tipalu z manj pikami še vedno dovolj. Obe kameri tudi kontinuirano snemata enake fotografije.

     

    V dobrih svetlobnih razmerah lahko naredite tudi fotografijo v največji ločljivosti. Ker je pik več, je tudi več podrobnosti na fotografijah, kar ima prav tako svoj čar in pride prav pri izrezih.

     

    Serija fotografij kaže podobno kakovost fotografij. Od leve proti desni so nanizane fotografije najprej kamere s širokim kotom, sledi glavna kamera, nato kamere s 5-kratnim objektivom. Dve pod njimi pa sta z 10-kratno hibridno in 30-kratno digitalno povečavo. Barve so enake, prav tako pa ni opaziti pretirane nejasnosti na robovih. Le na zadnji fotografiji so opaznejši šum in nejasnosti, barve so anemične, izrazitejše pa je tudi ostreje robov.

     

    Tipalo za zaznavo globine je zaslužno za učinek zamegljenega ozadja, ki deluje solidno in doda fotografiji svojevrsten čar (levo). Kot pa je razvidno s te fotografije, algoritem vedno ne razume, kje je meja med predmetom in ozadjem. Dobro pa deluje tudi funkcija visokega dinamičnega razpona (HDR), čeprav je tudi na fotografijah brez nje dovolj dinamike (desno). V večini primerov fotografski način HDR zato ni potreben.

     

    Zmogljivost novih tipal je najbolj očitna pri fotografiranju ponoči, pri skoraj popolni temi. Od leve proti desni si sledijo fotografije širokokotne, glavne in kamere s 5-kratno povečavo, zadnja fotografija pa je narejena z nočnim načinom. Kot je razvidno, se v teh razmerah najslabše obnese telekamera. Druge fotografije pa so dokaj podobne. Šum na njih je razumljiv, je pa glede na svetlobne razmere dovolj podrobnosti, barve pa so sprejemljive.

     

    Sprednja kamera prav tako naredi dobre fotografije, nima pa možnosti povečave ali širšega vidnega kota. Barve so lepe in dovolj pravilne, čeprav morebiti za odtenek preveč nasičene, opaziti pa je kar veliko ostrenja robov.

    Poleg fotografij je na visoki ravni tudi snemanje videa, ker pride do izraza tudi stabilizacija slike. Prav tako dober pa je tudi zajem zvoka, tudi v relativno hrupnem okolju. Izboljšano je snemanje v slabih svetlobnih razmerah, barve so dobre, prav tako pa je dovolj dinamike. Odveč tudi ni, da imate tudi med snemanjem na voljo možnost velike povečave.

     

    Sklepna beseda: Huawei je pred težko nalogo, kako prepričati uporabnike, da so njegovi mobiteli tudi brez Googla ravno tako uporabni. Da so lepi in zmogljivi, ni dvoma. Mobitel P40 Pro je poseben, izstopa iz povprečja letošnje estetike. Narejen je izjemno kakovostno, pa tudi z zmogljivostjo kroji in bo krojil vrh premijskih mobitelov. Zgodba zase je spet mobilna fotografija, saj je opazen korak naprej v kakovosti fotografij in videoposnetkov. Je pa zato tudi dražji od lanskih modelov. Vprašanje pa je, ali bo to dovolj ali pa bo prevladalo dejstvo, da nima Googlove tržnice Play in njegovih aplikacij.


    Podobni članki

     

    Nalaganje vsebine
    © 2017 Telekom Slovenije
    7. april 2020
    5122
    8. april 2020
    Test na dlani: Huawei P40 Pro