Kinodvorane so še zmeraj zaprte, a videoteka DKino vam ponuja možnost abonmajskega ogleda uspešnic lanskega festivala Liffe iz udobja domačega kavča.
Telekom Slovenije je v sodelovanju s Cankarjevim domom v izbranih terminih do 3. junija pripravil sklop filmov
Liffe po Liffu, ki so na voljo gledalcem za izposojo. Gre za festivalske filme, ki si jih od zaključka Liffa v Sloveniji ni bilo mogoče ogledati in ob zaprtih kinodvoranah tudi ne kaže, da bo to kaj kmalu mogoče. Vsak film bo na sporedu en teden, podobno kot bi bili v Cankarjevem domu, če bi ta bil odprt, le da ogled doma seveda omogoča, da predvajanje začnete ob katerikoli uri dneva, ali ga začasno ustavite in nadaljujete kasneje.
Vzporedni svetovi
Ta teden, vse do 8. aprila, bo na voljo iranski film
Zlo ne obstaja (Sheytan vojud nadarad), lanski dobitnik ene najprestižnejših filmskih nagrad, zlatega medveda na Berlinalu. Film je sestavljen iz štirih ločenih zgodb, povezanih prek skupne tematike smrtne kazni oziroma njenega izvrševanja. Pri tem je posebej zanimivo, da ta sicer politično zelo oster film, kritiko uspe podati skozi povsem življenjske zgodbe, ki gledalcem približajo iranski vsakdan. Predvsem v prvi zgodbi je prav fascinantno, kako zelo podoben je ta evropskemu. Razlike v prikazu življenjskega sloga na videz povsem običajne družine so minimalne, kot na primer to, da je treba plačo dvigniti na banki in fizično plačevati kredite, a ravno tako imajo hipermarkete, kokakolo, tablice, težave s parkiranjem in otroke, ki jezikajo nazaj ter ravno tako pomagajo svojim ostarelim staršem. A za razliko od Evrope imajo v Iranu smrtno kazen. In to prinese svetlobna leta razlik.
Prepovedani avtor
Iranski režiser
Mohammad Rasoulof je začel kariero z dokumentarnimi filmi in je že zgodaj v karieri trčil ob cenzuro. To mu je omejilo delovanje in čeprav je uspel filme ustvarjati tudi brez državne podpore in vseh dovoljenj, jih večina ni bila nikoli prikazanih v njegovi domovini, vključno z vsemi šestimi njegovimi igranimi filmi. Leta 2010 je bil Rasoulof celo aretiran med snemanjem filma skupaj z bolj slavnim rojakom
Jafarjem Panahiem (Zrcalo, Taksi, Ofsajd). Oba sta pristala v ječi in dobila prepoved izhoda iz države ter ustvarjanja filmov, kar pa ju ni ustavilo. Iran namreč ni popolna diktatura in oba avtorja sta še naprej ustvarjala družbeno kritične filme izven sistema in kolikor je bilo mogoče znotraj obsega omejitev gibanja, ki so bile del njunih obsodb. Rasoulof je bil kasneje obsojen še zaradi protidržavne propagande v treh svojih filmih in bi moral začeti lani prestajati zaporno kazen, vendar je zaradi epidemije covida-19 ni. Iran je namreč imel eno prvih žarišč in to predvsem v zaporih, zato so številne zapornike izpustili.
Ena tema, štiri zgodbe
Štiri zgodbe, ki sestavljajo film
Zlo ne obstaja, predstavijo problem smrtne kazni in predvsem problem njenega izvrševanja iz različnih perspektiv. V prvi zgodbi spremljamo povsem običajno družino na popoldanskih opravkih, ki ne bi mogli biti bolj vsakdanji ter neobremenjeni, kljub poklicu družinskega očeta, ki ga pobližje spoznamo v zadnjih, šokantnih kadrih. Druga zgodba postavi dogajanje bolj v središče skupne teme, ko spoznamo mladeniča, vojaškega nabornika, ki ima nočni napad panike, saj bo moral prihodnje jutro usmrtiti človeka na vislih. Prevpraševanje morale in realnih možnosti, ki jih ima človek v takšni situaciji, se nepričakovano spreobrne v napet triler, ki gledalcu ne dovoli dihati. Tudi tretja zgodba vsebuje nenaden preobrat, vendar ubere bolj intimni pristop z na propad obsojeno mlado ljubeznijo. Zadnja, v kateri igra glavno vlogo režiserjeva hči
Baran Rasoulof, pa prikaže širšo perspektivo, celoviti vpliv, ki ga ima kombinacija smrtne kazni in načelne osebnosti na človekovo življenje.
Politična akcija
Zlo ne obstaja je neposredno kritičen do same institucije smrtne kazni, a se bolj kot na (za evropsko kulturno identiteto) grozljivosti usmrtitve posameznika osredotoča na breme, ki ga takšna usmrtitev (lahko) pusti na rablju. To je še toliko bolj aktualno za Iran, kjer so v to vlogo pogosto prisiljeni tudi naborniški vojaki, ne zgolj profesionalni usmrtitelji. Ta razmerja je skozi dokumentarno-terapevtski pristop preučeval že ameriški filmar
Joshua Oppenheimer v slovitem in večkrat nagrajenem dokumentarcu Teater ubijanja (The Act of Killing), vendar je Rasoulofov pristop skozi dramatične in čustvene zgodbe bolj celovit in subtilen. Medtem ko Oppenheimer opozarja na »pozabljeni« genocid v Indoneziji s ciljem šokiranja globalnega občinstva v priznanje tega dejanja, je Rasoulof osredotočen na svojo domovino. Čeprav mu je jasno, da domača publika ne bo nikoli imela priložnosti videti filma, je ta v prvi vrsti namenjen prav njej, ostali pa dobimo vpogled v delovanje družbe in vlogo, ki jo igrajo posamezniki v tej mašineriji. Kar je bistveno večji dosežek, kot ga je imel katerikoli ameriški film, ki se je osredotočal na tragedijo smrtne kazni.
A Zlo ne obstaja ni zgolj politična zgodba. Kot je značilno za iransko kinematografijo, je družbena kritičnost podana skozi bogato metaforiko, plastične junake in pristne odnose med njimi. Ti se sprva zaradi kulturnih razlik morda zdijo nekoliko nenavadni, a kmalu spoznamo, da kljub nekoliko drugačnim običajem gledamo ljudi, ki so prav takšni kot mi, s povsem enakimi konflikti, jezo, razočaranji in srečo.
Film je na voljo v
videoteki DKino, v rubriki Liffe po Liffu, še več informacij pa najdete na:
http://ts.si/liffe-po-liffu. Cena ogleda posameznega filma je enaka kot je bila na Liffu, 6,90 EUR, so pa filmi sedaj na voljo za ogled 48 ur po začetku gledanja, ne zgolj 4 ure, kot je veljalo v času Liffa. Uporabniki
NEO Smartbox do filmov najhitreje dostopate, da v daljinski upravljalnik rečete ključno besedo »Liffe«, ogled pa lahko plačate tudi z
VALÚ točkami.
