Serija Pogovori s prijatelji: »Formula, kako nekoga ljubiti, ne obstaja.«

Pogovori s prijatelji je prvenec irske pisateljice Sally Rooney, s katerim je navdušila tako kritike kot bralce, z drugo knjigo Normalni ljudje pa pobrala še kup literarnih nagrad. Načrti o snemanju filma, ki bi temeljil na njenem prvem romanu, so bili na mizi še preden je izdala svojo drugo knjigo, a kot je v pogovoru povedal producent in eden od režiserjev aktualne serije, Lenny Abrahamson so skozi delo pri seriji Normalni ljudje ugotovili, da so tudi Pogovori s prijatelji primernejši za serijo kot za film.

Celotna serija Pogovori s prijatelji je na voljo v HBO Max, serija bo imela premiero 5. avgusta na HBO, ko bosta na sporedu dva dela, nato bo predvajana ob petkih. Knjigi Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje sta na voljo v slovenščini, v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica.

V središču serije Pogovori s prijatelji je Frances, ki je nerazdružljiva s prijateljico Bobbi, prav tako študentko in nekdanjo partnerico, saj sta zvezo prekinili pred tremi leti. Nato spoznata par, pisateljico Melisso in igralca Nicka, njihove odnose pa razburka afera med Nickom in Frances. Serija spregovori o odnosih, prevprašuje tradicionalne ideje, monogamijo in išče etičnost v ljubezni do več ljudi; skozi odnose, ki jih ima Frances, pa raziskuje tudi odraščanje. Glavni igralci, Alison Oliver (Frances), Sasha Lane (Bobbi), Joe Alwyn (Nick) in Jemima Kirke (Melissa) so spregovorili o snemanju, najprej pa je režiser Lenny Abrahamson razložil razlike v adaptaciji obeh romanov Sally Rooney.

Kako se je adaptacija Pogovorov s prijatelji razlikovala od Normalnih ljudi in kaj je bil najbolj zadovoljujoč del tega?

Lenny Abrahamson: V Normalnih ljudeh imamo osrednjo ljubezensko zgodbo in to je okvir, ki ga občinstvo takoj razume, medtem ko imamo v Pogovorih s prijatelji veliko bolj raznolike skupke odnosov in zapleteno zgodbo s fokusom, ki je na Frances. Predvsem gre za zgodbo o odraščanju, a to zgodbo pripovedujemo skozi odnose, ki jih ima Frances z Bobbi, Nickom in Melisso. Gre za bolj zmešano in kompleksno zgodbo, ki ne ponuja preprostih rešitev ali zaključkov. Eden od izzivov je zagotoviti to kompleksnost. Frances namreč zelo hitro v zgodbi sreča Nicka in ta nova ljubezen bi lahko pojedla vso pozornost publike, a odnos Frances z njenim življenjem in z najboljšo prijateljico Bobbi ne more biti na drugem tiru.

Zakaj ste želeli sodelovati pri tem projektu?

Alison Oliver: Sem oboževalka Sally Rooney, navdušena nad njenim umom in delom. Ko sem prebrala knjigo, sem se v trenutku zaljubila vanjo in seveda v like. Pomemben del so tudi ljudje, ki sodelujejo pri projektu. Režiserja Lenny (Abrahamson) in Leanne (Welham), producenti, scenaristi, zasedba in ekipa so neverjetni. Ko serijo ustvarjajo takšni ljudje, veš, da bo nekaj posebnega. Že sama avdicija je bila sanjska.

Sasha Lane: Všeč mi je, da so liki individualisti in da se vse prepleta. Mislim, da še nisem videla ničesar, kar bi imelo toliko različnih dinamik in bi se tako dobro zlilo.

Joe Alwyn: Že pred snemanjem sem bil velik oboževalec Sally Rooney, knjigi Normalni ljudje in Pogovori s prijatelji sem prebral, ker so mi ju predlagali prijatelji. Že dolgo občudujem tudi Lennyja Abrahamsona, obožujem njegove filme in vse, kar je ustvaril – kar je naredil z Normalnimi ljudmi je navdušujoče in priložnosti, da se pridružim projektu, ki vključuje Sally in Lennyja, nisem želel zamuditi.

Jemima Kirke: Na začetku zato, ker je bil vpleten Lenny – občudujem njegovo delo in bilo je vznemirljivo biti del nečesa, kar on ustvarja. Potem sem prebrala knjigo in me je navdušila. Nekaj je bilo na tišini zgodbe, kar me je prevzelo. Predvsem kot igralko, saj ne gre za zgodbo polno akcije, ampak je zgodba v vsakdanjih stvareh in vsakodnevnih prihodih in odhodih parov, prijateljih in njihovih vsakodnevnih pogovorih. Veliko lahko poveš skozi način, kako nekdo pripravlja obrok ali pozdravi. Ta zgodba polaga fokus na takšne trenutke.

Kakšen je bil vaš prvi vtis, ko ste prebrali knjigo Pogovori s prijatelji?

Alison Oliver: Navdušila me je dinamika med temi štirimi liki in kako odvisni so eden od drugega, da se razvijajo in nadaljujejo s svojim življenjem. Vsi malenkost stagnirajo in njihova srečanja jim omogočijo, da zrastejo – to se mi zdi zelo zanimivo. Pritegnilo in ganilo me je intenzivno žensko prijateljstvo med Bobbi in Frances. Knjigi Normalni ljudje in Pogovori s prijatelji sem prebrala še preden sem šla na avdicijo in dobila vlogo. Njeno pisanje je intimno, detajlno in rahločutno, a tudi neustrašno in močno. Ustvari like, ob katerih imaš občutek, da so resnični ljudje in piše o svetu, ki ga poznam.

Sasha Lane: Zelo mi je bila všeč. Zdela se mi je zanimiva, saj imam rada ljudi in njihovo razmišljanje. Vedno razmišljam o tem, kaj se dogaja v njihovih možganih, mislim, da mi je zato Bobbi še bolj všeč. Ugotovila sem, da je Bobbi, tako kot je napisana in da jo vsi razumejo kot pogumno, neposredno z besedami in samozavestno, eden najbolj narobe razumljenih ljudi. Z lahkoto jo lahko opišeš kot zlobno dekle. Kot da je ona ogenj in Frances led, a jaz mislim, da je obratno. To je bil moj fokus. V njo sem želela vnesti srce in več globine. Več ljudi bi moralo biti takšnih in všeč mi je, da ni zlobnica, ampak nekdo, ki je odkrit, a tudi upošteva druge, govori resnico in je odprta.

Joe Alwyn: Krasna je, kar požrl sem jo. Sally je odlična pisateljica, ostra, odlično opazuje in je pogosto zabavna, a tudi ganljiva. Kljub temu, da gredo liki v knjigi skozi zelo nenavadne stvari na njihov edinstven način, se z njimi z lahkoto poistovetimo.

Jemima Kirke: Mislim, da Sally Rooney odlično opiše nelagodje. Ustvari takšno globoko izkušnjo nelagodja, zmede in sramu. Ustvarja zelo notranji svet in zabavno je poskušati izraziti, kaj je resničnost in njena percepcija. Cenila sem, da liki niso le slabi ali dobri. Nihče ni zlikovec, nihče se povsem ne moti ali ima povsem prav. To je knjiga, ki živi na mejnem področju odnosov. Ugotovila sem tudi, da so njene besede ostale z mano, ko sem prebrala knjigo.

Katera je vaša najljubša scena, ki ste jo posneli?

Alison Oliver: Moja najljubša scena je večerna zabava, ki jo Nick in Melissa pripravita za Bobbi in Frances potem, ko so bili na plavanju. Takrat ugotavljajo, kako govoriti drug z drugim in dogaja se ogromno reči. Snemanje tega je bilo izredno zabavno.

Sasha Lane: Mislim, da veliki prepiri med Frances in Bobbi, ali pa prijeten sprehod po pomolu, kjer imata zelo odkrit, počasen pogovor. Zdelo se je tako naravno. To so bili moji najljubši, intenzivni, a resnični trenutki.

Joe Alwyn: Veliko jih je. Ena, ki izstopa, je scena, ki smo jo snemali v Ballycastlu, dolga scena med Nickom in Frances. Mogoče je ena mojih najljubših, čeprav je bila težka, je bilo snemanje zelo zabavno, ker smo snemali v pubu. Lepo je bilo imeti novo energije, lepo sceno, v lepem okolju ... in fajn pijačo.

Kaj mislite, da bo občinstvo odneslo od serije?

Alison Oliver: Kar sem jaz odnesla od zgodbe oziroma kar upam, da bodo ljudje odnesli je, da ne moreš nadzorovati, koga imaš rad ali koliko ljudi imaš rad, ne moreš nadzorovati, kako se bo razpletlo ali kako se boš ob tem počutil. Lahko samo ljubiš in upaš na najbolje.

JoeAlwyn: Upam, da bo ljudem všeč! Upam, da jih bo popeljala k razmišljanju. Nima očitnega motorja zgodbe, ne gre za dva človeka, ki sta zaljubljena – čeprav je že to dovolj zapleteno. Veliko vidikov je in postavlja nekaj zahtevnih vprašanj. Ko je knjiga izšla, je sprožila precej debat in pogovorov, kar je zanimivo in veliko bolj vznemirljivo kot konsenz. Upam, da bo tudi serija sprožila tako debato. In kar mi je všeč pri Sallyjinih knjigah je, da se na koncu vedno vse ne izide lepo, kar je zanimivo in zelo življenjsko. Zanima me, kako bodo na to reagirali ljudje, ampak upam, da dobro in bo vzpodbudilo debato.

Jemima Kirke: Formula, kako nekoga ljubiti, ne obstaja, kakor tudi ne obstajata prav in narobe. Ljudi lahko prizadeneš, a to ne pomeni, da si jim storil krivico. Mislim, da bo všeč ljudem, ki so v odprtem razmerju. Jaz tega ne bi mogla storiti, a jih razumem, saj je eden najbolj zanimivih vidikov, da Nick še vedno ljubi svojo ženo in ga k Frances ni popeljal manko v razmerju, ampak manko v njem samem. Možno je ljubiti dva človeka, a na koncu moramo nekaj žrtvovati za tiste, ki jih ljubimo in osnovno preprostost v našem življenju.

Gre za ljubezensko zgodbo, a neobičajno, za sodoben pogled. Kakšno je vaše mnenje?

Joe Alwyn: Precej sodobna je v svojem pristopu. Zastavlja vprašanja in izziva ideje o ljubezni, eksistenci in odnosih z ljudmi. Ne le v konvencionalnem smislu, ampak prestavlja meje odnosov in ljubezni.