Decembra 2001 je Michael Peterson, pisec kriminalnih romanov, poklical prvo pomoč, saj je na dnu stopnic našel negibno ženo Kathleen. Ta je umrla, a okoliščine njene smrti so bile sumljive, tako se je Michael znašel pred sodiščem. Serija Stopnišče, v kateri spremljamo življenje Michaela in njegove žene Kathleen, njune družine ter sumljive okoliščine njene smrti, temelji na teh resničnih dogodkih, ki so pritegnili veliko pozornosti. Dogodki so se prvič znašli na TV zaslonih leta 2004, ko smo dobili dokumentarno serijo, ki je spremljala sojenje, avtorji so poleg tega imeli še dostop do širše družine in Michaelovih odvetnikov. Serija temelji na tem dokumentarcu in morda ne prinaša veliko novega za tiste, ki so povsem na tekočem s primerom, a vsekakor navduši z igralsko zasedbo in svežim vpogledom.
V vlogah para Peterson sta Colin Firth in Toni Collette, poleg njiju pa med drugim prepričajo še Juliette Binoche, Rosemarie DeWitt, Dane DeHaan in Sophie Turner ter Odessa Young, ki sta v nadaljevanju povedali tudi nekaj več o njunem pristopu k seriji ter snemanju. Sophie Turner je zaslovela z vlogo Sanse Stark v Igri prestolov, nato pa se preizkusila še v filmskem spektaklu X-Men, v seriji Stopnišče pa je upodobila Margaret, Michaelovo posvojeno hčerko. Odessa Young v seriji igra Martho, prav tako Michaelovo posvojenko, najbolj znana pa je po vlogah v seriji posneti po knjigi Stephena Kinga Obstati (The Stand) in filmu Morilska mularija (Assasination Nation) . Avtor, scenarist in izvršni producent serije je Antonio Campos, ki ga igralki tudi omenjata v intervjuju, in ki je bil v stikih z družino Peterson.
Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju pri seriji Stopnišče?
Sophie Turner (ST): Obsedena sem z zgodbami o resničnih zločinih, kar moj mož sovraži, saj zaspim med poslušanjem podcastov in tako mora on zaspati ob stavkih, kot so: » …in potem mu je prerezala vrat«. A jaz obožujem te stvari, zato sem bila navdušena, da bom sodelovala pri kriminalni drami, ki temelji na resničnih dogodkih.
Odessa Young (OY): Mene je pritegnilo dejstvo, da so se zgodile vse te neverjetno nore stvari. Močno se moraš potruditi, da najdeš smiselno razlago glede tega, kako je umrla in o drugih čudnih okoliščinah, v katere se poglobimo v seriji in ki jih niso nujno raziskali v dokumentarcu. Serija se ne uklanja pričakovanjem. Predvsem pa me je prepričalo, da se zgodba poglobi v osebne izkušnje vpletenih likov in da ti niso le postranski opazovalci tragedije. Mislim, da tega ni storil noben od drugih prikazov te zgodbe, niti podkast, niti dokumentarec.
Ali ste poznali dokumentarec?
ST: Videla sem ga. Gledala sem ga med pandemijo, ko smo vsi gledali TV serije na mah, in sem tako kot vsi ostali postala obsedena. Povsem sem se zatopila v zgodbo in nekaj mesecev kasneje smo že začeli snemati. Šele v dokumentarcu sem prvič slišala za primer, ampak nato sem se spustila v zajčjo luknjo, tako da sem spremljala podkast, brala knjigo in teorije na Redditu, in odprl se mi je prostran svet, ki sem ga lahko raziskala.
Žanr resničnih zločinov je dandanes precej zasičen. Kaj loči Stopnišče od drugih?
OY: Mislim, da ga loči to, da je bila ta zgodba že tolikokrat prežvečena. Naredili so dokumentarec, ki je primer predstavil publiki, in ljudje mislijo, da vedo vse o njem. Nato je dokumentarec sam postal del kanona resnične zgodbe. Zanimivo je, kako je dokumentarec vplival na razumevanje dogajanja. Redko se zgodi – vsaj kolikor jaz vem o resničnih zločinih – da imaš toliko materiala, da celo material postane del zgodbe. Kar se je dogajalo v zakulisju, stvari, ki niso prišle v dokumentarec – in bi morda morale – so prav tako del naše zgodbe.
Gledalcu ni jasno, ali je Michael Peterson hladnokrven morilec ali nedolžen mož. Ali ste že imeli mnenje o tem in kako je sodelovanje pri projektu vplivalo na vaše mnenje?
ST: Spomnim se, da sem gledala dokumentarec in se je na sredini moje mnenje povsem spremenilo. Najprej sem si mislila: »Jasno je, da je to storil.« Nato na sredini nisem bila več prepričana. In nato smo snemali serijo, tako da sem se potem poglobila v lik Margaret, ki meni, da je on nedolžen, tako da sem bila še bolj zmedena. Kot Sophie sem poskušala ostati čim bolj nepristranska in ko sem se vrnila iz snemanja, sem imela še manj pojma o tem, kaj je res in kaj ne, kot takrat, ko sem šla tja. Moji možgani so s časom postali še bolj zmedeni. Nimam pojma!
OY: Ko sem dokumentarec prvič gledala, sem ga že gledala skozi oči hčerk, saj sem že bila v procesu avdicij. O njem sem že razmišljala v sklopu tega, kar verjame družina, in zato sem verjela v njegovo nedolžnost, nato pa, tako kot pri Sophie, več kot sem vedela o primeru, bolj zmedena sem bila. Na mojo osnovno pozicijo je močno vplival lik, ki sem ga igrala in zdaj sem v obdobju, ko se ne morem odločiti, ali je kriv, ali ne. Sprašujem se, a je to sploh pomembno in ali smo zgrešili smisel. Ne vem. In zdaj, ko sem posnela serijo, sem pomirjena z idejo, da ne bom nikoli izvedela.
Odessa, kako bi opisali Martho?
OY: Na prvi pogled je tiha in zadržana, zaščitniška oseba. Mislim, da v dokumentarcu vidite, da res ne mara biti pred kamero. Vsakič, ko je prisiljena biti pred kamero za intervju ali živeti svoje življenje pred objektivom, ji je neprijetno. Vidiš, da se skriva in da ji je nerodno. V njenem življenju se je zgodilo veliko stvari poleg smrti njene mame, a se dokumentarec s tem ni nikoli ukvarjal, razen, če je to dogajanje služilo pripovedovanju zgodbe o Kathleenini smrti. Mislim, da gre skozi veliko samoodkrivanja in naraščajoča bolečina je grozna – še posebej za nekoga, ki je osirotel, tako kot Martha in Margaret, ko sta bili majhni. V družini so si jih veliko podajali, dokler nista našli svojega mesta s Kathleen in Michaelom, potem pa sta izgubili tla pod nogami. Obe se skrivata za zunanjo fasado.
Ali ste razmišljali, da bi jo spoznali?
OY: Ne, z Antoniem Camposom smo se pogovarjali o tem, ali bi jih želeli spoznati. On se je veliko pogovarjal z Margaret, ki je zastopala družino, in že od začetka se mi je zdelo, da Martha ne želi govoriti o tem. Dala je svoje privoljenje, ampak zakaj bi si želel nenehno govoriti o tem? Ni se mi zdelo, da bi lahko dobila še dodatne podatke. Od sebe bi dala le to, kar je že dala za dokumentarec. Nisem njena prijateljica, nobenega razloga nima, da bi meni razkrila več.
Kaj je bilo najpomembnejše pri tem, da ste jo zadeli v svoji upodobitvi?
OY: Mislim, da je med sojenjem šla skozi ogromno fizično in emocionalno spremembo. Vsi v družini so doživeli to spremembo, ampak Martha je iz nekoga, ki je majhen in skrit in ni pripravljen prispevati več kot tisto, kar se od njega zahteva, prišla do tega, da obstaja dokumentarec, da to sprejme, da je s tem pomirjena in da ve, da ji kamera ne bo ukradla duše. Do 2011, ko je dokumentarec ponovno pritegnil pozornost, je šla skozi veliko samoodkrivanja in ta njena rast je bila zame pomembna.
Sophie, kako bi opisali Margaret in kaj je bilo za vas najpomembnejše?
ST: Margaret je z Antoniem govorila o družinskih zadevah, a ni želela govoriti neposredno z mano, kar razumem. Tudi jaz ne bi. Ničesar mi ne dolguje. Antonio je posredovala podatke in nekoliko uvida v to, kakšna oseba je. Zelo podpira očeta in zdi se – vsaj na začetku – da je slepo vdana, skoraj kot v stockholmskem sindromu. Mislim, da ljudje hitro nehajo biti očarani z nekom, ki je tako slepo vdan, z nekom, ki sprejme stvari, ne da bi jih sam raziskal. To sem želela ugotoviti in ji dati nekaj človečnosti z odgovorom na vprašanje, zakaj je takšna. Kaj so dekleta dala skozi, da je takšna? Hotela sem poiskati utemeljitev njenega vedenja, saj je tudi mene frustrirala, ko sem gledala dokumentarec. Res sem želela odkriti, zakaj je takšna, zakaj tako neutrudno brani očeta in to je bilo najpomembnejše.
Serija Stopnišče je na voljo v HBO Max.
Foto: HBO
