V kina je prišel film Nekaj sladkega, slovenska neodvisno posneta romantična komedija v režiji standup komika Tina Vodopivca. Glavna junakinja je organizatorka nastopa slavnega makedonskega marketinškega guruja, ki pa obtiči v Skopju, tako se mora slaščičar in natakar iz hotela pretvarjati, da je guru, čeprav se spozna zgolj na slaščice. Pred premiero smo se pogovarjali s Tinom o tem, kako je snemati film.
Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se odločili posneti film?
O tem sem sanjal že skoraj 10 let. Najprej sem poskusil po klasični poti in sem prijavljal scenarije na Filmski center; spomnim se, da sem na prvi scenarij, ki sem ga oddal, dobil kritiko v stilu: »manjka mu moralna in etična kritika družbe«, zaključilo pa se je s stavkom: »Film ima srečen konec, kakopak.« Kot da je to nekaj slabega? Kaj bi moral na koncu dodati en samomorček, da bi se lahko dalje pogovarjali? Poleg tega sem imel ambicijo, da bi tudi režiral, kar so mi zmeraj rekli, da ni mogoče, ker nimam izkušenj. Ampak, kako pa jih naj dobim? Ja, lahko bi šel študirati režijo, ampak tudi Quentin Tarantino ni študiral in isto je med igralci, Robin Williams, eden največjih komikov vseh časov, je pustil študij, da je lahko čim prej delal standup. Tak pristop je lahko tudi prednost. Skratka, deset let sem sanjal, načrtoval, se izobraževal in razvijal svoj poslovni model, kako posneti film.
160;
Standup komiki se pogosto odločijo poskusiti v filmski vlogi, a večinoma pred kamero; kako to, da ste sebi namenili zgolj stransko vlogo?
Če bi bil star 20, bi se zagotovo hotel videti v glavni vlogi, ampak vedno me je zanimalo, kako potekajo stvari v ozadju; tako sem tudi sam organiziral nastope tujih komikov pri nas. Ko sem bil mlajši, sem bil obseden s filmom Jerry Maguire. In mislil sem, da hočem biti Jerry Maguire, športni agent, tisti, ki je v zaodrju, ampak potem sem ugotovil, da pravzaprav hočem biti Cameron Crowe, človek, ki je režiral ta film in napisal scenarij. Ta film znam na pamet in sem ga celo gledal v več jezikih. Sicer pa so tudi drugi komiki režirali, Chris Rock, Seth Rogen.
Ko sva ravno pri njem, v filmu skupaj s soscenaristko in soproducentko Urško Majdič igrata policista na patrulji, ki se zapleteta z glavnim junakom; ali je bila morda inspiracija podobna scena v filmu Superhudo, kjer policist, ki ga igra scenarist Seth Rogen, podobno zažura z enim od junakov?
Zdaj, ko ste to omenili, se mi zdi logična povezava. Ne vem, že pri prvih verzijah scenarija smo razmišljali o tem, kako junaka ustaviti na poti in smo najprej celo imeli idejo, da sva neka vardista, potem pa bi se izkazalo, da sva povsod, na vsakem dogodku. Policisti so se nama sprva zdeli malo klišejski, ampak sva se na koncu odločila, da bo to še najbolje.
Komedija je med gledalci eden najbolj priljubljenih žanrov, a med ustvarjalci velja, da je prav nekaj smešnega najtežje ustvariti. Koliko so vam pri tem pomagale izkušnje iz standupa, kjer imaš možnost pred publiko videti, kaj bo delovalo?
Moj prvi pomislek pri prevzemu režije je bil, da imamo veliko izkušenih režiserjev, ki bi to lahko prevzeli. Zagotovo zna kdo bolje razložiti igralcem, kaj naj naredijo, ali pa, kako postaviti kader, ampak jaz pa že dolga leta študiram in preučujem komedijo in tako vem, kako pomembna sta čas in tempo. To se je še najbolj poznalo pri montaži, kjer so mi razlagali, da milisekundo krajše scene nihče ne bo opazil, jaz sem pa prepričan, da bo pripomogla k ritmu filma in odzivu publike. Veliko smo tudi testirali film pred publiko in nato na podlagi odziva tudi spreminjali stvari – če se kje niso smejali, smo pač poskušali drugače.
Tudi Mitja Okorn je izpostavil, da zmeraj uporablja tak pristop. Vi ste začeli s filmom prav pri njegovem prvencu Tu pa tam. Koliko vam je tista gverilska filmska izkušnja pomagala pri Nekaj sladkega?
Pri Tu pa tam sem bil res mulc, mislim, da komaj polnoleten in sploh nisem vedel, v kaj sem se spustil. Mitja je rekel, da bomo snemali film in da lahko pomagam. Seveda sem bil za, nisem pa vedel, da to pomeni prav vsak dan, od jutra do večera, pod res napornimi pogoji – vsi smo bili lačni, ker smo imeli samo sendviče, ki jih je naredila Mitjeva mama. Videl sem, kaj je res gverila gverila in da je nemogoče cel mesec držati vse ljudi brezplačno na setu, tako da sem vedel, da je treba poskrbeti za plačilo in stroške. Mitjo sicer poznam že 25 let in sem ga opazoval, kako dela in mi je tudi zelo pomagal. Bil je prvi, ki je film pogledal in mi dal odziv nanj, povedal, kaj deluje in kaj ne – to je res pomagalo.
Kaj bi rekli, da je najbolj izstopajoča razlika med šalami, ki jih pišete zase in tistimi, ki jih pišete za druge?
Z leti sem se naučil, da se pri pisanju scenarija ne obremenjuješ s šalami, ker se sicer izgubiš – šale smo nato dodajali nenehno, še med montažo in celo med končno produkcijo zvoka, ko smo dodali še en prdec. (smeh) Veliko sem se naučil tudi iz masterclassov uspešnih režiserjev Judda Appatowa in Paula Feiga, recimo to, da lahko delaš z več različicami scenarija, z različnimi šalami, da jih igralci poskusijo drugače povedati in potem med montažo ugotoviš, katero izbrati. Tako bo za blooperse še precej materiala.
Kako je bilo delo z igralci? So vas ti izkušeni igralci dobro sprejeli kot novinca?
Najprej tudi sebe nisem resno jemal. Do tretjega dne snemanja nisem bil prepričan, če se bom sploh znašel. Itak sem bil pod neverjetnim pritiskom, sploh od samega sebe. Po par kadrih pa je nato steklo. Vsi so videli, koliko sem angažiran, tako da jih je moja entuziastična energija najprej prepričala, potem pa so tudi videli, da so moji napotki in opazke v redu, tako da so sodelovali. To sem še najbolje videl pri Zinaidi Dedakin, legendarni srbski igralki, ki igra babico Julijo, ker je bila najprej nekoliko vzvišena, češ, kaj mi lahko ti mulc poveš, ko sem ji razložil, kaj želim od nje, pa je prikimala in mi pritrdila, kar mi je seveda dalo še več samozavesti.
Kako ste se znašli z ekipo?
Zelo se je poznalo, da je direktor fotografije Darko Herić res izkušen in res dober. Zraven sem se tudi naučil, da z dobrim direktorjem fotografije dobiš možnost izposoje najboljše opreme. Če rečeš, da bo snemal tvoj bratranec Jože, ti nihče ne bo posodil tistih dobrih reči, mi pa smo tako dobili povsem profesionalno kamero ARRI ALEXA, ki bi pri polni ceni za izposojo porabila skoraj cel proračun filma.
Film ste posneli brez državnega financiranja, s pomočjo partnerjev in sponzorjev. Kakšno je pri nas zanimanje za podporo projektom kot je vaš?
Lahko povem, da je bil proračun filma 100 tisoč evrov. Najprej smo začeli s t.i. množicanjem na Kickstarterju, kjer smo zbrali 9000 evrov, kar smo komaj dosegli. To me je presenetilo, ker sem razmišljal, da sem imel na standup turneji 5000 gledalcev, pa če bi vsak dal vsaj 2 evra, bi bilo to 10 tisoč. Ampak ne deluje tako. Ljudje so hitro navdušeni nad idejo, da boš delal film, ampak so tudi skeptični. Imeli smo tudi sponzorske ideje, ki so se nam zdele sveže, na primer da bi posneli filmček o snemanju filma z določenim mobitelom, ampak so nas hitro zavrnili, ker traja tak projekt tri leta, potem pa teh telefonov, ki bi jih oglaševali, sploh ni več v prodaji. Kake pol leta sem posvetil iskanju sponzorjev, ponujanju projekta v živo in prek zooma in sčasoma se je obneslo, sem pa se moral odreči honorarju in štiri leta garati na vso moč.
Nekaj sladkega poleg osnovnega zapleta odpre več zelo različnih tem, saj se med drugim norčuje iz marketinških gurujev in nogometnih navijačev, deloma je balkanski film ceste, vmes pa najdemo tudi elemente socialne drame. Kar je pri vsem skupaj najbolj nenavadno, sploh za slovenski film, pa je, da film ni do nobene izmed teh tarč nesramen ali zloben, hkrati se izogne tudi steretotipizaciji in šovinizmu. A je to res tako težko napisati, da drugim komikom tako redko uspe?
Ko so ljudje brali prvo različico scenarija, smo slišali mnogo očitkov, da je lik natakarja Jocota preveč perverzen, ampak saj vendar ljudje smo taki, marsikdo se tako obnaša. Ne vidim smisla v tem, da bi poskušal to cenzurirat. Trudili smo se na tem, da liki niso preveč črnobeli, čeprav bi lahko bilo to bolj zabavno, ampak ne bi bilo preveč zanimivo.
Zdaj ko Nekaj sladkega začenja pot po kinematografih, ali že načrtujete naslednji film ali drug projekt?
Komaj čakam, da bomo spet snemali. Imam tri ideje za filme – no, imam jih še več, ampak tri bi bile izvedljive. Poleg tega pripravljam za jesen novo standup predstavo in upam, da bi se lahko potem lotil tudi priprav na film. Samo ne vem še, kako prepričati vse te ljudi za še eno rundo te norosti.
