Susanne Bier, Zlom: Biti v glavah množice je vznemirljivo in zastrašujoče

Igor Harb in Tamara Harb 24. november 2020 Čas branja članka: 6 min
/PublishingImages/zlom-tharb-nov20-hero.jpg

Serija Zlom, ki temelji na knjigi Jeana Hanffa KorelitzaYou Should Have Known, se kot marsikatera HBOjeva serija lahko pohvali z izjemno zasedbo, na čelu z Nicole Kidman in Hughom Grantom. Režisersko palico je prevzela danska oskarjevka režiserka Susanne Bier, znana predvsem po filmih Boljši svet, Brata in Bird Box ter po seriji Nočni receptor, ki temelji na romanu Johna le Carréja.

Tudi Zlom je triler v šestih delih, postavljen v elitno, bogato in privilegirano družbo na Manhattnu. Zgodba se osredotoča na uspešen zakonski par, otroškega onkologa Jonathana Fraserja, ki ga igra Hugh Grant, in priznano terapevtko Grace, ki jo igra Nicole Kidman, ter njunega sina Henryja (Noah Jupe), ki obiskuje prestižno osnovno šolo. Ko se v tej na videz popolni sredini zgodi umor, se fasada popolnega družinskega življenja hitro podre. 

Zlom je ob ponedeljkih zvečer na sporedu HBO, vse epizode pa najdete tudi v videotekah HBO GO in HBO OD. HBO GO je na voljo naročnikom na programsko opcijo HBO, ki je v promocijskem obdobju na voljo brezplačno za 12 mesecev ob sklenitvi naročniške pogodbe za 24 mesecev. Več podrobnosti: > https://www.telekom.si/akcija-12-mesecev-brezplacno

Režiserko Susanne Bier, ki v nadaljevanju pove nekaj več o snemanju serije, je k sodelovanju pritegnilo že ime na scenariju. David E. Kelly je namreč uspešen avtor serij, kot so Ally McBeal, Bolnišnica upanja in Majhne laži, dokončno pa jo je prepričala Nicole Kidman, ki se je po Malih lažeh tudi tokrat preizkusila kot producentka. Poleg Nicole Kidman in Hugha Granta zasedbo dopolnita še Edgar Ramirez kot detektiv, ki raziskuje umor, in Donald Sutherland, kot oče glavne junakinje.

Kako ste se seznanili s projektom? Ali je David E. Kelly prišel do vas s scenarijem?

Dobila sem osnutek prvega dela. Ker občudujem Davidovo delo, sem vedela, da bo zanimiv, že preden sem scenarij prebrala. Pritegnilo pa me je tudi, da je pri projektu sodelovala tudi Nicole. Po pogovorih z Nicole in Davidom in ko sem prebrala literarno predlogo You Should Have Known pisatelja Jeana Hanffa Korelitza, smo hitro ugotovili, da imamo enako vizijo in da bomo s skupnim delom to vizijo lahko uresničili. In to smo tudi storili.

Kaj dober triler ponudi občinstvu?

Gledalca zagrabi in ga ne izpusti (smeh).

Kaj vas je pritegnilo pri zgodbi? Gre za triler, v katerega so vpletene nekatere povsem sodobne teme.

Osrednja tema se osredotoča na to, koliko smo dejansko sposobni poznati drugega človeka. Koliko smo sposobni zaupati lastnim instinktom? Koliko lahko zaupamo temu, kar vidimo? Zdi se mi zanimivo, saj so to vprašanja, s katerimi se vsi srečujemo. To da je v središču nečesa, kar razpada, tako zanimiva, lepa oseba, kot je Grace, še dodatno pritegne.  

Ko spoznamo Grace in Jonathana, sta sanjski par in delujeta idilično srečna …

Drži, ampak na TVju in filmu sem videla že množico sanjskih parov, ki pa jim pogosto ne verjamemo. Mislim, da njuno razmerje deluje, ker se zdita resnična. Čutiš, da imata skupen smisel za humor, enak občutek za ironijo, nek odnos brez nakladanja, zato ju razumemo in zato se zdita resnična. Gre za resnično, funkcionalno, dobro razmerje.

Razvoj zgodbe osvetli njun družbeni položaj, ki je hkrati prekletstvo zaradi medijske pozornosti, a tudi blagoslov, saj lahko najameta najboljše odvetnike.

Nedvomno v seriji raziskujemo tudi privilegij in tudi sama sem del njega, saj prihajam iz iz zelo privilegiranega dela sveta, Skandinavije. Tega sčasoma več sploh ne opazimo in začnemo verjeti, da tako pač je. In za Grace, ki prihaja iz privilegiranega okolja, postane privilegij neznosen, a jima z možem tudi omogoča, da najameta najboljše odvetnike in da se z grožnjo lahko soočita na najboljši možni način. Hkrati pa to družino postavi v središče medijske pozornosti.

Zgodba se osredotoča tudi na uporabo medijev kot del sodnega procesa. Govorim o sceni, ko se Jonathanova odvetnica Haley Fitzgerald (Noam Dumezweni) odloči, da naj on še pred sojenjem sodeluje v pogovorni oddaji. 

Da, zavestno uporabljajo medije, da bi vplivali za sojenje. S tem se zabrišejo meje med prav in narobe. Trenutno se mi zdi, da so te meje zaradi vsega, kar se dogaja okrog nas, zelo zabrisane.

Grace ugotavlja, da moški, s katerim je poročena, skriva velike skrivnosti. Ali so skrivnosti prisotne tudi v navidezno najbolj trdnih razmerjih?

Vsi imamo svoje skrivnosti in mislim, da je zaradi tega zgodba tako dostopna, ker se z njo lahko vsi poistovetimo. Skrivnosti so vedno prisotne, včasih so nedolžne in banalne in nepomembne, drugič pa ogromne. V seriji nič ni tako kot je videti in med ustvarjanjem teh podob sem se izredno zabavala. 

Jonathan je na več načinov privlačen – je zdravnik in dela z bolnimi otroci. Zgodba se dotakne tudi razmerja med zdravniki in bolniki – nekdo omeni božji kompleks. Ali lahko kaj več poveste o tem?

Zanimivo je, da je dober zdravnik, a možno je tudi, da ga skrbi lasten status. In pri veliko ljudeh, ki delajo »pravo stvar«, se lahko vprašamo ali so postali odvisni od odzivov, ki jih prejemajo. Kakšni so razlogi, da počnemo, kar počnemo? Vendar je on še vedno dober zdravnik, čeprav so njegovi razlogi nekoliko izkrivljeni, vendar pa lahko na neki točki ta izkrivljenost prevzame vse ostalo.

Ali, kadar pripovedujete zgodbo, sočustvujete s posameznim likom, ali se poskušate enakovredno povezati z vsemi?

Ker je Grace osrednji lik, se seveda identificiramo z njo, a jaz se identificiram tudi z vsemi ostalimi. Mislim, da morajo režiserji razumeti vsakega od svojih likov v določenem trenutku in biti povezani z njihovim razmišljanjem, saj jih drugače ne moreš režirati. In prav to je zabavno pri režiserskem delu, saj si v glavah vseh, tudi sociopatov in nedolžnih otrok, in biti v glavah množice ljudi je vznemirjujoče in malo zastrašujoče (smeh). Včasih se zamisliš nad seboj, ko kakšno osebo še preveč dobro razumeš. In to je lahko tudi nekdo, ki ga sploh ne odobravaš. Takrat si rečeš: »Še dobro, da ne gre za res.« (smeh)

Uspešno ste se že lotili formata mini serije z Nočnim receptorjem. Kakšen je vaš pristop k snemanju tovrstnih vsebin?

Lotim se ga enako kot bi se dolgega filma. Ampak, kadar snemam film, vem, kdaj sem na koncu, recimo, prvega dejanja in si v mislih rečem, tukaj bi moralo občinstvo razmišljati o tem. S tem se zavestno igram, ker moram v nekem trenutku zaradi tega, v kaj občinstvo verjame, pritisniti na določene gumbe. Imam torej strukturni pregled in potem se posameznega dela lotim tako, da se vklopi v celoto.

Zbrali ste enkratno igralsko ekipo. Kaj pričakujete od igralcev? Ste želeli, da prispevajo ideje o likih?

Seveda to pričakujem. Bila bi izredno razočarana, če ne bi bilo nenehne izmenjave kreativnih idej in misli. Tako mora biti in čeprav je naporno, je tudi navdušujoče. Mislim, da ni bilo niti enega vikenda, ko ne bi bila na telefonu, v pogovorih z igralci, z Davidom. Ko enkrat začnem snemati, ni odmora.

Ali uživate v vsakodnevnem snemanju? Je to vaš najljubši del procesa?

Vsakodnevno snemanje je zame izredno navdušujoče, a tudi naporno. Mislim, da je malo podobno, kot da bi devetdeset dni zapored vsak dan tekel maraton. To želiš početi, a ko si na polovici, ti ni povsem jasno, kako ti bo uspelo. Veliko režiserjev je vznemirjenih, a meni odleže, ko je snemanja konec, in si želim le spočiti možgane. Potem grem v montažo in to je naslednji maraton, ki je fizično manj naporen, psihično pa bolj. (smeh)

Ali ste že dalj časa želeli sodelovati z Nicole?

Že od nekdaj občudujem Nicole in njeno briljantnost, pogum, vztrajnost in zmožnost, da postane nekdo drug. Skoraj tako je, kot da bi vsakič v možgane dala nov čip in postala drug lik. Že od nekdaj jo občudujem in od nekdaj se mi je zdelo zanimiva ideja delati z njo in ta projekt se je zdel idealen za to.

Kako pa je bilo potem sodelovanje?

Povsem neproblematična je, razburljiva in zanimiva. Nicole bo naredila vse in je zelo kreativna. V vsakem posnetku je drugačna in to mi je izredno všeč. Tako Nicole kot Hugh veliko improvizirata. Mislim, da nista naredila niti enega posnetka iste scene, ki ne bi bil drugačen.

Zakaj je Hugh Grant pravi za to vlogo?

Za Hugha sem se odločila po instinktu; bil je moja prva izbira in že leta sem si želela delati z njim. Pred mnogo leti naj bi sodelovala na projektu, a se ni izšlo. Vedno sem menila, da je izredno zanimiv kot igralec, a mislim, da je z leti postal še bolj. Mislim, da je enigmatičen lik, ima izreden šarm in duhovitost, pod vsem tem pa je globina, ampak ali se tam skriva prijaznost ali ne. Je tam groza ali žalost? Za duhovitostjo in šarmom se skriva nekaj globokega in nevarnega in veliko bolj zmedenega. In to je perfektna izbira za Jonathana.

Pogovorimo se še o Donaldu Sutherlandu, ki igra Franklina. Svojemu liku doda kanček zlobe.

Donald je fantastičen. Ko gledate film in gledate nekoga, ki ni glavni lik, a ne morete odvrniti oči od njega, govorimo o Donaldu. Ko ga posadite v sobo, ga boste gledali.(smeh) On je utelešenje starega denarja in upravičenosti, a ni hudobno bitje. Le živel je življenje, ne da bi si zastavljal vprašanja o njegovih temeljih.

Henry, Jonathanov in Gracijin sin, je ključni lik. Za njo ste izbrali Noaha Jupeja, s katerim ste že sodelovali na Nočnem receptorju. Zakaj?

Ja, gre za zelo pomembno vlogo in Noah, ki igra Hernyja, je odličen igralec. V Nočnem receptorju je bil star le 11 let in je bil briljanten. Postal je le boljši in komaj čakam, da postane tako velika zvezda kot mislim da bo in potem ga bom lahko zafrkavala. (smeh) Ima odličen smisel za humor. Tudi njegova starša sta zelo pametna in zabavna, zato mislim, da bo zmogel vse, česar se bo lotil.

Eleno Alves, ki je v središču zgodbe, igra Matilda De Angelis. Delala je v Evropi, a to je njena prva velika vloga v angleščini. Zakaj ste izbrali njo?

Elena je v središču. Matilda je odlična evropska igralka, ki ima ta seksi pristop brez nakladanja, a zna tudi odigrati samouničevalnost in mislim, da je fascinantna in da se ji na zaslonu ne moremo upreti, a ne le zaradi seksapila, temveč zaradi oči. Ko jo pogledaš v oči, ne želiš več pogledati stran.

To ni lahka vloga, saj nas mora prepričati, da bi Jonathan z njo varal ženo.

Ja, imamo moškega, ki je poročen z eno najlepših žensk na svetu, zato smo težko našli nekoga, pri katerem bi bilo očitno, kako se je zgodila ta privlačnost. In hkrati je morala biti povsem drugačna kot Grace.

Kakšen je bil vaš odnos do scen v zaporu, kjer Jonathan čaka na sojenje?

Zanimivo je bilo postaviti bogastvo in privilegij v ta prostor, kamor naravno ne sodi in nenadoma se nam Jonathan zasmili. In to je zanimivo. Želela sem narediti nekaj zaporniških scen, ki niso videti kot klasične zaporniške scene, čeprav je težko.

Privilegij je pomemben del zgodbe. V sceni na šolskem zbiranju denarja je začetna cena za kozarec vode na dražbi 1000 dolarjev. Povejte nam kaj o tej sceni in kaj ste želeli sporočiti?

Res je, to veliko pove in obožujem to sceno. Na neki točki smo mislili, da jo bomo morali izrezati, ampak sem rekla, ni šans, saj naslika svet na tako specifičnem način in je zelo zabavna. Všeč mi je tudi, da igralka, ki vodi dražbo, reče, da si želijo zagotovili raznolikost v šoli, in ko pogledamo okrog, ni videti ničesar povezanega z raznolikostjo. (smeh)

Zlom je ob ponedeljkih zvečer na sporedu HBO, vse epizode pa najdete tudi v videotekah HBO GO in HBO OD. HBO GO je na voljo naročnikom na programsko opcijo HBO, ki je v promocijskem obdobju na voljo brezplačno za 12 mesecev ob sklenitvi naročniške pogodbe za 24 mesecev.

Več podrobnosti: > https://www.telekom.si/akcija-12-mesecev-brezplacno

Podobni članki

 

Nalaganje vsebine
© 2017 Telekom Slovenije
24. november 2020
5476
24. november 2020
Susanne Bier, Zlom: Biti v glavah množice je vznemirljivo in zastrašujoče